Foto: Boštjan Tacol Manca Borko Dolgoletna zakonca sta se sporekla o moževi ljubici. Žena je rekla, da bo moža zapustila, on ji je zagrozil z izgubo vsega udobja, ki ji ga nudi. Strinjala sta se, da bo bolje, da kljub ljubici ostaneta skupaj. Nekega dne sta se v restavraciji srečala z družinskim prijateljem, ki je tja pripeljal svojo ljubico. Žena se je ob srečanju obrnila k možu in mu ponosno zašepetala: “Najina je lepša.”

Naša reforma. Približno tako banalno se po enem letu preprirajo poslanci v parlamentu. Koalicijski na vse pretege hvalijo svojo pokojninsko reformo in navajajo razloge, v čem je boljša od lanske, opozicija pa jim vrača očitke o plagiatorstvu in našteva, zakaj bi bilo bolje, da bi sprejeli (in je nato ne zavrnili na referendumu) lansko reformo. Glavna razlika je v tem, da je Svetlikova poudarjala podaljšanje delovne dobe na 65. let z daljšim prehodnim obdobjem, Vizjakova pa ob krajšem prehodnem obdobju in višanju starostne omejitve na 65. let zahteva tudi 40 let delovne dobe in tej tako daje večjo težo. Skorajda bi lahko rekli, da so se samo presedli, argumenti v podporo pokojninski reformi in proti njej pa so ostali enaki. Vsak najbolj hvalil svoje rešitve istega problema, namesto da bi se kot stari zakonci usedli za mizo in se dogovorili, da je najbolje, da jo končno sprejmejo, čeprav se z njo ne strinjajo popolnoma. Ker kakšna bi morala biti, se verjetno ne bodo nikoli strinjali. Nič nimam proti temu, da razpravljajo o tem, kakšna rešitev je boljša za vse nas, vendar, lepo vas prosim, strinjajmo se že o tem, da to “ljubico” nujno potrebujemo.