Avgusta 2015 sta z veljavnim vizumom na Hrvaško vstopila državljanka Sirije in državljan Egipta. Po krajšem bivanju na Hrvaškem sta s ponarejenima grškima osebnima izkaznicama vstopila v Slovenijo. Tujca so nato sprejeli v azilni dom v Ljubljani, oba sta vložila prošnjo za azil. Ženska je bila ob vstopu v Slovenijo visoko noseča.

Skušali so ju vrniti na Hrvaško

Na podlagi dublinske uredbe, po kateri je za obravnavo prošnje za azil odgovorna prva država EU, v katero je begunec vstopil, v tem primeru torej Hrvaška. so slovenski organi  hrvaškim organom naslovili zahtevo za njun sprejem, ki so jo Hrvati sprejeli. Zaradi nosečnosti in rojstva otroka so postopek vračanja nadaljevali konec novembra. Za v Sloveniji rojenega otroka sta tujca vložila prošnjo za mednarodno zaščito.

Zagotovilo, da bosta imela na Hrvaškem ustrezno zdravstveno oskrbo

Upravno sodišče je nato marca sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje ter pristojnim organom naročilo, naj od Hrvaške pridobijo zagotovilo, da bosta imela begunca in njun dojenček tam ustrezno zdravstveno oskrbo. Hrvaška je v začetku aprila zagotovila, da bodo na Hrvaškem imeli pravico do nastanitve, ustrezne oskrbe in potrebne zdravniške obravnave.

Na sklep so se tujci ponovno pritožili na Upravnem sodišču in predlagali, da se do izdaje pravnomočne meritorne sodne odločbe začasno zadrži vrnitev na Hrvaško, saj bi ta negativno vplivala na zdravstveno stanje mame, kar lahko vpliva tudi na dobrobit njenega novorojenčka.

Rizčna nosečnost in poporodna depresija

Nosečnost begunke je bila rizična, od poroda je imela hude duševne težave. Specialist psihiatrije je diagnosticiral poporodno depresijo z občasnimi samomorilnimi težnjami. Poleg tega naj bi iz več zdravniških mnenj izhajalo, da je slabo zdravstveno stanje mame predvsem posledica negotovosti glede njenega statusa in stresa, ki ga to povzroča. Poslabšanje njenega duševnega zdravja bi prav tako lahko povzročilo, da bi ravnala agresivno proti sebi ali tretjim osebam, zaradi česar bi lahko bila potrebna bolnišnična oskrba. Bolezensko stanje je po mnenju psihiatra zahtevalo, da Sirka in njen otrok ostaneta v azilnem domu v Ljubljani, da bi tam prejemala oskrbo. 

Upravno sodišče je zato odpravilo sklep o predaji na Hrvaško in zadržalo izvršitev do izdaje pravnomočne meritorne sodne odločbe.

Notranje ministrstvo na Vrhovno sodišče

MNZ je zoper to sodbo vložilo pritožbo pri Vrhovnem sodišču, ki je konec junija potrdilo navedeni sklep o predaji. Begunca, oziroma njuni zastopniki pa so se pritožili na Ustavno sodišče, ki je menilo, da bi ponovna selitev mame neugodno vplivala na njeno zdravstveno stanje, Vrhovno sodišče pa ne bi smelo – kot je to storilo – upoštevati zdravstvenega stanja mame le pri presojanju razmer na Hrvaškem, temveč bi moralo preveriti tudi, ali bi bila sama predaja v to državo članico v skladu s človekovimi pravicami. Ustavno sodišče je iz teh razlogov razveljavilo sodbo Vrhovnega sodišča in temu zadevo v glavni stvari vrnilo v ponovno odločanje, v skladu s preudarki, ki jih je navedlo v svoji odločbi.

Sodišče EU pritrdilo MNZ

Vendar je Sodišče EU v svoji odločitvi izrecno zapisalo, da okoliščine konkretnega primera niso take, da bi državo članico zavezovale, da uporabi diskrecijsko klavzulo glede na razlago 4. člena listine EU o temeljnih pravicah.

Sodišče je poudarilo, da morajo organi države članice in njena sodišča pred predajo odpraviti vsakršen resen pomislek glede učinka predaje na zdravstveno stanje osebe, kar pomeni, da morajo izvesti vse potrebne preventivne ukrepe, da bo predaja osebe potekala tako, da bo omogočeno ustrezno in zadostno varstvo njenega zdravstvenega stanja.

To obveznost državam članicam nalaga dublinska uredba sama, ki določa, da mora država članica pred predajo prosilca odgovorni državi članici posredovati osebne podatke o prosilcu, ki so potrebni za zagotovitev takojšnje pomoči prosilcu ob predaji za zagotovitev pravic in zaščite, ki mu jih daje pravni red EU.

Odloćitev predaje do izboljšanja stanja

Sodišče je odločilo, da tudi če ob upoštevanju posebne resnosti bolezni prosilca za mednarodno zaščito s sprejetjem preventivnih ukrepov ne bi bilo mogoče zagotoviti, da njegova predaja odgovorni državi članici ne bo povzročila dejanske nevarnosti za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, to še ne pomeni, da mora država članica prevzeti odgovornost za obravnavo prošnje, temveč mora zgolj odložiti izvršitev predaje osebe za tako dolgo, dokler ji njeno stanje ne bo omogočalo, da bo zmožna za tako predajo.

Sodišče EU ugotavlja, da dublinska uredba s tem, ko onemogoča predajo prosilca v državo članico, kjer so sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, ščiti temeljne pravice prosilcev. Na tej predpostavki temelji tudi postopek, ki ga predvideva novela zakona o tujcih, poudarjajo na notranjem ministrstvu.

"Ker ta iz ukrepa izvzema tujce, katerih zdravstveno stanje bi onemogočalo izvedbo tega ukrepa, pa zakon ustrezno naslavlja tudi okoliščine dejanske izkazane nevarnosti, da bi se z osebo v državi, v katero bo napotena, ravnalo nečloveško ali ponižujoče, pri čemer je sodišče postavilo standard teh okoliščin in potrebno postopanje države," dodajo v sporočilu za javnost.

sergeja.hadner@zurnal24.si