Pomanjkanje sredstev ne more biti izgovor, saj denar za nove objekte in najemnine očitno obstaja. To, da se je ob prenosu nekaterih nepremičnin na občine propadanje nadaljevalo, ne kaže toliko na pomanjkanje denarja kot na pomanjkanje volje, da se problem uredi. Sredstva v tej državi še vedno so, težava pa je v njihovi razporeditvi. In seveda prioritetah.
Če bi država želela, bi lahko stare vojašnice, skladišča in stanovanja že zdavnaj spremenila v družbeno koristne objekte – od šol in bolnišnic do socialnih stanovanj in kulturnih prostorov. Da se to ni zgodilo, razkriva prioritete, ki dajejo prednost profitu namesto ljudem. Verjetno je lažje čakati, da objekt dokončno propade, nato pa ga prodati zasebnikom, ki tam lahko gradijo kongresne centre in luksuzna stanovanja. To je vzorec, ki smo ga videli že prevečkrat.
Ukinitev. Ob takšnem negospodarnem ravnanju vojske se moramo vnovič vprašati o smiselnosti njenega obstoja. Da jo potrebujemo, ker smo člani Nata, v katerega, spomnimo se referenduma, veliko ljudi sploh ni hotelo, je le izgovor. Človeški potencial vojakov bi lahko uporabili veliko koristneje. Težava sicer niso ljudje, ampak sistem, ki očitno bolj kot družbi služi folklori in nelegitimnim vojnam na Bližnjem vzhodu.