Ob poplavi negativnih zgodb, ki jih vsakodnevno spremljamo, je pogovor z optimistično Anjo Smogavec tudi za novinarja navdihujoč. Ljudje veliko stvari jemljemo za samoumevne, zato so tovrstni pogovori odlična priložnost, da se zazremo sami vase in postanemo bolj hvaležni za stvari, ki jih imamo.
"Zdi se mi, da ljudje jemljemo odnose drug z drugim za preveč samoumevne. Tukaj ciljam predvsem na partnerske odnose. Če nam nekdo ne ustreza, bomo pač pustili vse skupaj in našli nekoga, za katerega mislimo, da ustreza našim vnaprej začrtanim idealom. Zdi se mi, da se več za nič in za nikogar ne znamo dovolj potruditi. Smo raje sami, čeprav vsi dobro vemo, da ljudje nismo ustvarjeni za to, da bomo skozi življenje šli sami," opaža Slovenjebistričanka.
Na Žurnalu24 smo že pisali, da je v iskanje zaposlitve zaposlitve vložila ogromno truda. Naletela je na delodajalca, ki njeno bolezen razume in je ne dojema kot ovire. To pri ostalih delodajalcih pogreša, saj invalidnim posameznikom niti ne dajo priložnosti, da bi svoje talente uspeli pokazati.
S podobnimi težavami se je soočala že kot majhna deklica, ko je zaradi njene bolezni sprva niso želeli sprejeti v običajno osnovno šolo. Njena starša sta se morala boriti, da jima je uspelo prepričati ravnatelja. Anja jima je to povrnila z lepimi ocenami, saj je razrede zaključevala z odličnim in prav dobrim uspehom.
To gre pripisati njeni trmi, ki ji je bila privzgojena. Ko sta starša izvedela za hčerkino diagnozo, sta naredila vse, da bi postala samostojna. "Poskusi in boš videla, če gre. V nasprotnem primeru boš poiskala drugo pot," se je glasil moto Anjine družine. Odraščala je z dvema staršema in mlajšo sestro. Vsi se njene bolezni zavedajo, a je ne potencirajo.
Pomilovanje in smiljenje sta besedi, ki ju v Anjinem slovarju ni. Že od malega potrebuje pri določenih stvareh pomoč drugih, česar pa ne dojema kot šibkosti. Po novem ji pri tem pomaga osebna asistentka. Njena komunikativnost je pripomogla, da se je že od osnovne šole dalje znala vključiti v družbo in imela veliko prijateljev. S tem ni imela težav niti, ko je sama živela in študirala v Ljubljani. Če je starše sprva skrbelo, so se njuni dvomi kaj hitro razblinili.
Brez slabih izkušenj seveda ni šlo. Še največ nerazumevanja je bila deležna s strani taksistov. "Ker taksist ni pričakoval, da bo moral v avto zložiti še hoduljo, je postal tako nejevoljen, da je močno zaloputnil z vrati. Nato je vozil tako hitro, da bi me, če ne bi bila pripeta z varnostnim pasom, najbrž odneslo iz avtomobila. Ko sem se poslovila, ni nič odvrnil, ampak se je samo odpeljal dalje. Tega si nisem kaj preveč jemala k srcu. Če je nekdo nejevoljen zaradi nečesa, kar ne bo nikoli drugače, kot je, je to njegov problem," se spominja sogovornica, ki pri sprejemanju same sebe nikoli ni imela težav.
Še največ težav je bilo v času pubertete, ko se večina najstnikov sooča s takšnimi in drugačnimi negativnimi mislimi o osebi: "Tudi če ne slišiš, veš, da se pogovarjajo o tebi. Pomembno je bilo, da sem to predelala in bolezen sprejela kot del sebe. Tako kot sprejemaš sebe, tako te bo sprejemala okolica. In obratno. Vse pa se začne v družini."
Sama pri sprejemanje sebe in svoje diagnoze nima težav, z okolico je drugače. Od nekdaj si je želela imeti družino, a to misel počasi opušča, saj ni imela sreče pri iskanju (ustreznega) partnerja. Žalosti jo, da ljudje velikokrat ne moremo sprejeti drugačnosti, če ta preveč odstopa od naših idealov. "Bojimo se, kaj bo to potegnilo za sabo. Fizična nemoč ali pa delna nezmožnost sta marsikomu tuji, zato se jima raje izogne. Namesto da bi se soočili s preprekami, našli najboljše v človeku in mu dali priložnost, se marsikdo lastni sreči raje odreče. Lažje je namreč reči: 'Našel_a boš boljšega od mene, super si'. in iti mimo. Zato sama vsak odnos, bodisi prijateljski bodisi partnerski, toliko bolj cenim. Nihče v mojem življenju ni samoumeven."
Zadovoljna je, da je infrastruktura v zadnjih letih postala invalidom prijaznejša, čeprav je še veliko pomanjkljivosti. Največji problem so stare stavbe, kjer ni dvigal. Pogosto se tudi zgodi, da sicer prilagojena infrastruktura velikokrat ni funkcionalna in so klančine velikokrat preveč strme.
Prav tako jo veseli, da invalidnost v naši družbi ni več tabu tema. "Manjka zgolj interakcije in stika z nami. Ker tega ni, ljudje ne vedo, kako bi se v naši družbi obnašali. Zato se raje umaknejo, ali pa do nas sploh ne pristopijo."
dezurni@styria-media.si
Bravo in globok poklon, punca!