Včeraj ste v Tolminu pakirali salame (intervju smo snemali v sredo, op. a.). Kako vam je šlo delo od rok?

To je bilo 40. delo. Opravil sem že več kot 250 ur, kar je zame nepozaben dosežek. Na začetku tega projekta nismo razmišljali, da bi lahko doživel take razsežnosti.

Čigava je bila ideja o opravljanju različnih poklicev?

To je bil moj povzetek razmišljanja naše mlade ekipe, ki je iskala način, kako drugače priti do ljudi; zlasti do tistih, ki niso ali vneti privrženci ali vneti nasprotniki. Dokopali smo se do ugotovitve, da je delo tisto področje, na katerem se moram dokazati.

Povedali ste že, da je najtežji poklic gozdar, kateri pa vam je bil najljubši?

Morda je bilo najbolj zanimivo v domu za starejše. Zelo lepo je bilo tudi na kmetih in v solinah.

Je to iskren poskus iskanja podpore ali le predstava za volilce?

Od prvega dne sem dopuščal možnost, da bi lahko bil vtis tudi tak. Če bi ostalo pri petih ali šestih poskusih, bi bil tak vtis tudi upravičen. A sčasoma je to delo postalo veliko bolj iskreno, kot je bilo sprva mišljeno. Na začetku smo tudi mi iskali način; to je bil politični premislek o tem, kako ljudem sporočiti to, kar imamo povedati. Hkrati smo se zavedali, da je pomembno, da nekaj od njih dobimo, neko sporočilo. Potem je vse skupaj prešlo običajno politično kalkuliranje in dobilo epske razsežnosti. Danes prvič povem javnosti, da gre za neko notranjo potrebo, ki presega to volilno kampanjo. Nekako sem moral iti k ljudem, ki so mi 20 let tako ali drugače omogočali, da sem soustvarjal to domovino. Skrajno utrujeno nadaljujem stvari, ampak notranje se mi zdi izjemno pomembno.

Kaj ste odnesli od interakcije z ljudmi? Kakšno je to sporočilo?

Ugotavljam, da so med ljudmi zametki optimizma. Čutiti je pogum, zato se verjetno tudi želim čim prej, vsak dan znova vrniti med njih. Dajejo mi energijo, ki jo znotraj političnega razreda nisem sposoben črpati. Sicer pa mislim, da je politična elita, vključno z mano, izgubila veliko zaupanja. Morda bo slišati patetično, toda usoda države je veliko bolj odvisna od ljudi, s katerimi delam, kot si mislimo. Ne v smislu, da oni ustvarjajo, ampak v smislu, kako bodo oni razumeli potrebe nekega časa.

Foto: Anže Petkovšek Borut Pahor Če bodo razumeli, da so potrebne spremembe – ne zaradi politike, ampak zaradi njih samih – bodo omogočili, da se spremembe uveljavijo. Le tako se lahko izvijemo iz krize. Če pa zaupanje dokončno erodira, če bodo ljudje pasivni, ravnodušni, politika ne bo več zmožna delovati.

Ali lahko ocenite, kako uspešna bo vaša kampanja? Ratingi vam ne kažejo najbolje.

Nobena kampanja ne bo bistveno vplivala na rezultat.

Je pa vaš pristop nenavaden. Nekateri so nad njim navdušeni, drugi ga kritizirajo.

Tja, kamor pridem, in tam, kjer se dokažem s svojim delom, me ljudje razumejo. Radi to vidijo. Glede izida na volitvah pa domnevam tako: če bo atmosfera izjemno nenaklonjena vladi Janeza Janše, se bodo hoteli ljudje izreči proti vladi, ne toliko za predsednika. V tem smislu mislim, da ima sedanji predsednik Danilo Türk prednost. Če hoče ali noče, javnost ga dojema kot nekoga, ki s to vlado ni zadovoljen in ki ne bi imel težav z imenovanjem nove. Jaz nasprotno mislim, da si moramo namesto ukvarjanja z obstojem te vlade prizadevati za dogovor parlamentarnih strank, ki bi moral imeti naslednje tri elemente: reforme in ukrepe za izhod iz krize, referendumov o teh ukrepih se ne sme spodbujati, obenem pa se ne sme netiti čustev, ki so povezana s polpreteklo zgodovino.

Mislite, da boste boljši predsednik republike, kot ste bili predsednik vlade?

Ne mislim, da sem bil tako slab predsednik vlade. To je morda zdaj šokantno za javnost. Tvegam, da bo bralka ali bralec Žurnala rekel, da če sam ne zna presoditi, da je bil slab predsednik vlade, potem ga nima smisla voliti. Če pustimo vse druge stvari ob strani, smo leta 2009 vendarle rešili eno ključno vprašanje – odnos s Hrvaško. Nekaj, kar 20 let prej ni uspelo nikomur, je uspelo meni, vladi, parlamentu in ljudem na referendumu. To je bil prvi in najpomembnejši protikrizni ukrep.

Pa ste na račun reševanja težav s Hrvaško zanemarjali vse druge protikrizne ukrepe?

Deloma. Gotovo nisem v enaki meri, z enakim zagonom delal vseh stvari. A takrat sem presodil, da je ureditev odnosov s Hrvaško, izogibanje nevarnosti, da postanemo zaradi blokade mednarodno izolirani in zato ne uspemo tudi ekonomsko, eno od najpomembnejših vprašanj. To je zahtevalo svoj davek. Toda imel sem ministre in ti so se posvečali ukrepom.

Omenjate delo ministrov, še vedno mislite, da je bil Franc Križanič dober finančni minister?

Franc ve, da ni bil prva izbira. Tako da ne bo nič presenečen, ko bo prebral, da sem pred tem opravil vrsto drugih razgovorov. Na koncu je sprejel ta položaj, ne da bi me objel. Za finančnega ministra na koncu preprosto nisem imel izbir, ki bi si jih želel. In tukaj bi rad nekaj povedal. V slovenski javnosti je veliko vihanja nosu nad ravnanjem ljudi, ki vodijo javne zadeve. Ta pravica je sestavni del neke demokratične kulture. Za mesto finančnega ministra sem povprašal nekaj ljudi, za katere sem presodil, da bi to delo opravljali bolje kot Križanič. A so me zavrnili. Med mojim mandatom pa niso skoparili s kritikami na račun Franca in moje vlade ter tudi danes ne skoparijo na račun sedanjega finančnega ministra. Sprašujem se, kakšna je moralna podoba človeka, ki zavrne odgovornost, potem pa z neverjetno lahkotnostjo kritizira tistega, ki jo je sprejel?

Menite, da se Janša oziroma SDS pred dobrim letom nista zavedala potrebnosti reform ali so jih rušili le zato, da bi prišli na oblast?

Foto: Anže Petkovšek Borut Pahor Mislim, da je Janša lani, ko so mu ankete kazale dobro, domneval, da imamo težave samo zaradi moje nesposobne vlade. Deloma je bil ujetnik tega, deloma se seveda ni mogel upreti skušnjavi, da mi kot opozicija nagaja. Mislil je, da se bo vrnil v pisarno, kot jo je zapustil leta 2008. Zdaj je videl, da je vrag vzel šalo in da ni časa za sprenevedanje, ter nič ne brani svoje lanske odločitve, da pokojninske reforme ne potrebujemo. Pač, požre kritike na ta račun ter pelje naprej pokojninsko reformo in trg dela. To mu štejem v plus. V bistvu na ta tihi način priznajo napako.

Vas kaj moti, da so vaše reforme takrat sesuvali, zdaj pa pravijo, da se lahko brez njih poslovimo od suverenosti?

Jaz sem pokojninsko reformo pustil za sabo. Zdaj govorim o težavah, ki jih bomo imeli, če ne bo političnega dogovora. Naše največje težave niso ekonomske ali socialne. Naš največji problem je politični. Vse drugo je rešljivo, ta politični problem pa je najtrši oreh. Če ga bomo strli, bomo strli vse.

Je eden od razlogov tudi ta, da v slovenski politiki že 20 let gledamo ene in iste obraze? Zakaj se je mladim v politiki tako težko prebiti v ospredje?

Naj vas spomnim, da sta dve tretjini poslank in poslancev novih. Kaj porečete na to?

Drži, toda če pogledamo kadre v strankah pa izvršilni veji oblasti ...

Reči, da bo vse bolje, če pridejo novi ljudje, je prepoceni. Dejstvo je, da se novi krepijo ob starih. Mislim pa, da je edini način, da pride do neke metamorfoze političnega razreda, preverjanje zaupanja javnosti.

Zakaj bi bili vi boljši predsednik, kot je recimo Türk ali kot bi bil Milan Zver?

Če ne bi čutil klica, da kandidiram zato, ker želim nekaj doseči, ne samo nekaj zagovarjati, se za to ne bi odločil. Slovenija potrebuje predsednika, ki si bo zaradi političnih izkušenj, značaja in vizije prizadeval za neko složnost. Mislim, da med kandidati, ki se za ta položaj potegujejo, tej potrebi najbolj odgovarjam. Predsednik mora biti nekdo, ki bo gradil, obenem pa opozarjal na tisto, kar lahko brez potrebe razkolje. Ker sebi pripisujem to sposobnost, to željo in to energijo, se potegujem za ta položaj.

Kdaj, mislite, se bodo končale delitve, o katerih govorite, na naše in vaše? Kaj pravzaprav lahko predsednik stori v tej smeri?

Jaz sem že poskušal nekaj narediti. Deloma sem s temi poskusi uspel, deloma pa sem moral priznati, da so to zadeve, ki so močnejše od volje posameznika. Bil sem prvi predsednik parlamenta, ki je obiskal vsa grobišča, kot predsednik vlade sem sodeloval na proslavah, ki niso bile samo partizanske, nesel sem venec v Barbara rov. V spravo, v smislu političnih nasprotovanj glede polpretekle zgodovine, malokdo verjame. Mislim, da je treba ljudem dopustiti, da gledajo na polpreteklo zgodovino, kot čutijo in mislijo. Politiko je treba zavezati, da teh čustev ne bo izkoriščala. Čustva bodo ostala. Vprašanje je, ali bodo do neke mere izgubila svoj zalet s tem, ko generacije, ki je te dogodke najbolj vneto doživljala, ne bo več. Vsekakor pa je odgovornost politike, da kadar se znajde v stiski glede prihodnosti, preneha ščuvati ljudi glede preteklosti.

Koliko bi se moral predsednik vpletati v dnevno politično dogajanje?

Ne preveč, ni za to na tem položaju. Mora pa vzdrževati atmosfero, ki bo gledala naprej, ki bo sfera optimizma, sfera zaupanja; tukaj lahko predsednik naredi nekaj, kar ne more noben predsednik vlade, parlamenta, ustavnega sodišča. Tukaj je bil Milan Kučan šampion. So pa tudi moje možnosti za delo na tem področju pošastno velike.

Bi moral imeti predsednik rezidenco?

Sprva sem mislil, da bi bil to izraz naše državnosti. Morda bi si takrat, v začetku 90. let, to lahko privoščili. Danes je brez pomena razmišljati o tem, saj ni finančnih možnosti, da bi si to lahko privoščili. Vprašanje slovenske državnosti ni vprašanje rezidence predsednika, vprašanje slovenske državnosti je ta hip potrebna enotnost za izhod iz krize.

Kaj boste počeli, če ne boste izvoljeni?

Imam izrecno in jasno prepoved, da bi o tem razmišljal. Moji mladi sodelavci mi ne dovolijo.
Bom drugače vprašal. Ali obstaja možnost, da se umaknete iz politike, če ne boste izvoljeni?
Ta možnost obstaja, vendar ne pravim, da bom politiko zapustil za vedno. Nisem še star, želim ustvarjati. Dokler bo kakšen delodajalec ocenil, da mu lahko koristim pri njegovih poslovnih ambicijah, bom to pričakovanje z veseljem izpolnil. Rad bi delal. Tistemu, ki bi mi dal to možnost, bi vrnil z rezultatom.