Milivoju Mitji Bobiču je reševanje tujih življenj postalo že izjemno blizu, saj je doslej rešil oziroma pomagal že marsikomu. Za upokojenega pirotehnologa, ki že dvanajsto leto živi v Semiču, je pomoč tistim, ki to potrebujejo, povsem samoumevna.

"Samoumevno se mi zdi pomagati, nikoli ne oklevam glede tega, če le znam in lahko, potem pomagam brez pomisleka," razlaga.

Oživil je utapljajočega

Nazadnje je rešil 41-letnega moškega, ki brez Bobičeve pomoči zagotovo ne bi preživel običajnega poletnega namakanja v Kolpi v začetku avgusta. Bobič se je usodnega dne povsem slučajno znašel v kampu Podzemelj v Beli krajini.

"Z ženo sva se ravno tistega dne vračala z dopusta na Bledu in ker sva se vrnila nepričakovano hitro, je ostalo še nekaj časa za obisk prijatelja, ki ima v bližini vikend. Sem smo se pripeljali na kavo," opisuje Bobič, ko se dobre štiri mesece po dogodku sprehaja po terasi gostinskega lokala, od koder je tedaj stekel oživljati utapljajočega.

"Tu smo sedeli in klepetali, po vsej terasi so bile razporejene mize. Mnogo je bilo ljudi. Nenadoma je pritekla neka ženska in zavpila, da se je utopil nek moški, ljudje, ki so sedeli na terasi, pa sploh niso reagirali. Začeli so se zbirati na stopnicah in opazovali. Dvignil sem se s klopi in gledal proti reki, ničesar nisem videl od daleč. Zato sem se začeti pomikati proti stopnicam in se komaj prebil skozi gnečo radovednežev. Spominjam se, da sem nekoga še nadrl naj se vendarle za božjo voljo umakne," nadaljuje.

Šele, ko je stekel proti reki, je na bregu opazil moškega pod vodo. "Vse kar sem videl, so bile njegove rdeče kopalke. V Kolpo je tedaj ponj že skočil en fant in ga potegnil na breg, voda je bila tedaj neobičajno visoka. Jaz sem ga takoj začel oživljati. Ni niti več dihal, nisem več čutil srčnega utripa," dodaja.

"Pustite reveža, saj je konec!"

Kazalo je že, da se 41-letniku iztekajo zadnje minute življenja, a Bobič tega nikakor ni želel dopustiti. "Res je, da če bi čakali na reševalce, bi bil gospod zdaj že pokojen. Sedem do deset minut je zagotovo trajalo, da smo ga začeli reševati oziroma oživljati. Tedaj je bil že ves moder, pod vodo moral biti kar nekaj časa. Ustnice je imel povsem modre, roke prav tako in dejansko ni kazal več nobenih znakov življenja. Ko so na kraj prispeli reševalci pa je že dihal, srčni utrip se mu je vrnil, barvo je začel dobivati."

Reševalci iz zdravstvenega doma Metlika so 41-letnika nato nemudoma odpeljali v novomeško bolnišnico. Bobiča pa se je med čakanjem na reševalce dotaknila zlasti pasivnost večine tam prisotnih obiskovalcev.

"Na terasi in po stopnicah iz lokala proti reki je bilo ogromno gledalcev. Zganil se ni praktično nihče. Mnogi so samo sedeli in gledali. Ne morem pa pozabiti ženskega glasu, češ, pustitega ga, reveža, saj je konec z njim! Pa kako veste to gospa, res je videti hudo, ves moder je v obraz, ampak to ne pomeni, da ga lahko kar tako pustimo in da niti ne poskusimo."

Junak pa res nisem, no!

Bobič se je doslej že večkrat znašel v različnih situacijah, ki so terjale njegov odziv in odrekel ga ni še nikoli. Ne doma ne v tujini. Tam je reševal celo že ponesrečence v hudi prometni nesreči.

"Imam to navado, da vedno pomagam, če le lahko. Držim se reka, poskrbi, da se ne bo komu kaj zgodilo. Če lahko pomagaš, pomagaj, sicer se umakni in ne oviraj tistih, ki želijo pomagati."

A Bobič ne glede na to, sebe ne vidi kot junaka. "Leta 1945 so padli zadnji junaki in leta 1991 še nekaj. To so bili junaki, saj so dali svoje življenje za nekoga drugega. Mi še vedno živimo. Ob zadnjem reševanju sem bil le moker in umazan, to je vse. Nič drugega. Oblačila sem opral, so se posušila in zlikala. Moje življenje pa ni bilo huje ogroženo. Ko sem bil še v službi, je bilo moje življenje velikokrat veliko bolj ogroženo, ko sem opravljal delo," dodaja tudi kot bivši pripadnik Slovenske vojske.

Vsaj umaknite se!

Bobič se zaveda, da vsi ljudje ne čutijo podobno kot on, ko se sami znajdejo pred pomoči potrebnimi. Nekaterim primanjkuje zgolj poguma, drugim tudi znanja za reševanje, zato ne obsoja nikogar.

"Marsikdo ne zna ali pa si ne upa pomagati, zato naj se v takšnim primerih umaknejo tistim, ki bi reševali. Če ne znaš oživljati, lahko denimo dejansko nehote polomiš rebro in predreš pljuča. Zato je moj nasvet vsem v takšnih primerih, naj se umaknejo. Mene so številni denimo ovirali, stali so na stopnicah, moral sem se preriniti mimo njih, medtem, ko bi lahko k reševanju pristopil še kdo. Sicer pa sem opazil, da v tujini glede tega ni nič drugače, veiko ljudi okleva pred reševanjem. Čeprav tam res pristopi več ljudi, to sem denimo opazil v Združenih državah Amerike. Ampak posamezniki tam pri reševanju nehote delajo tudi veliko napak. Videl sem denimo, kako so proti gorečemu človeku mahali z raznimi oblačili in posledično še razpihali plamen."

Če bo vsak gledal le nase, ne bomo nikamor prišli

Bobič se je leta 2010 povsem nepričakovano znašel na nasprotni strani, saj je tedaj ob hudi prometni nesreči sam potreboval pomoč. Tudi njega bi odziv okolice skoraj stal življenja.

"Ne zavedam se sicer vsega, večino dogajanja povzemam kot ga je opisala žena. Imela sva hudo prometno nesrečo z motorjem. Nekdo nama je prekrižal pot, ko ni upošteval prometnega stop znaka in trčil v naju in naju zbil na tla. Padel sem v nezavest, imel sem tudi zastoj srca in morali so me oživljati. To so naključni mimoidoči ljudje fotografirali, zraven pa ni prišel nihče. Prav srečo sva imela, da je mimo slučajno pripeljalo reševalno vozilo, ki ni bilo namenjeno po naju, sicer ne vem kako bi se končalo. Tudi žena je bila namreč tedaj hudo poškodovana."

A tudi tega nikomur od tistih, ki so vse to dogajanje le nemo opazovali, ne zameri.

"Mislim, da nikoli ne smeš gledati na to, kaj si drugi mislijo,ko si postavljen pred izbiro pomagati ali ne. Ne obsojam nikogar, saj se zavedam, da se ljudje bojijo ali pa ne znajo. To sprejemam, Če se bojiš, lahko narediš še večjo neumnost, če pa ne znaš, pa sploh. Nekateri ljudje pa tudi le čakajo, češ počakajmo, da vidimo kaj bo. Po eni strani je to razumljivo, glede na situacijo, kakršna vlada v tej ubogi državi. Vsak bolj ali manj gleda nase in zase, kar pa ni prav. Če bo vsak gledal le nase, ta država ne bo šla nikamor. Potrebno je opazovati, gledati dejansko tudi, kaj se dogaja v tvoji okolici, ne le s tvojimi bližnjimi temveč tudi ostalimi, ki te obkrožajo. Spominjam se, da je pred leti sredi Jesenic v nezavest padla neka ženska. Ni dihala in ni imela več nobenega srčnega utripa. Obležala je sredi ceste, pa je nihče ni niti pogledal, kaj šele, da bi ji pomagal."

Nikoli ne veš, komu pomagaš

Prav to, da ljudje vse bolj izgubljamo občutek drug za drugega, najbolj boli.

"Tudi jaz ne vem, kdo so ljudje, ki jim pomagam. Nikoli si ne smeš reči, češ, pa kaj te pa briga zanje. Nikoli namreč ne veš, kdo to je, kdo so ti ljudje. Lahko je starš, mama samohranilka in ne veš, kdo ga čaka doma. Lahko s tem, ko se ne odzoveš, povzročiš še en socialni problem. Naredi, kar lahko. Zgodilo se mi je, da sem nekoga moral oživljati z umetnim dihanjem, ko me je nekdo v množici naključnih opazovalcev presenetil z vprašanjem, ali sem prepričan, da je z njim vse v redu in da ni slučajno okužen z aidsom. Takrat, ko rešuješ je to čisto nepomembno, te to ne zanima! Takšnih vprašanj sem dobil vsaj sto."

Ne želi riniti v ospredje in noče odlikovanj za svoja dejanja

"Vedno sem neznan, hočem ostati neznan," Bobič odgovarja na vprašanje, kolikokrat ga potem, ko jim reši življenje, poiščejo tisti, ki jih je rešil.

Bobič pa tega ne želi, niti osebno ne potrebuje. Niti najmanj pa ne zato, da bi sebi ali drugim dokazoval, da zmore.

"Edino, kar pa me moti oziroma, kar se tudi izrazito izpostavlja v javnosti je, da se takšna reševanja obešajo na veliki zvon. Tega ne maram. Pomagaš nekomu in nadaljuješ svojo pot, brez velikega pompa galame. Zakaj je to potrebno? Nekdo se je znašel na kraju, kjer je nekdo drug potreboval pomoč, mu je pomagal, ga rešil in šel po svoje. To zadostuje. Ti ljudje se ne zavedajo, da jih rešujem. Do sedaj sem vedno reševal posameznike, ki so bili nezavestni. Se ne zavedajo, kdo so niti kaj se dogaja. Ne vem, kdo so ti ljudje, niti ne želim potem več stikov z njimi. Imajo svoje življenje, jaz pa tudi. Naredim, kar znam, če ne znam se umaknem"

A vsej pomoči, solidarnosti in njegovi neizmerni človeški toplini navkljub, mu vsi doslej za rešeno življenje niso bili enako hvaležni.

"Spominjam se primera, ko je še obstajala in delovala milica, smo reševali mlajše dekle, ki je poskušala storiti samomor. Ko je prišla k zavesti, naju je s sodelavcem nadrla. S sodelavcem sva jo odvezala z vrvi, čez nekaj dni pa je prišla na postajo in naju nadrla, ker sva jo rešila."