Foto: Boštjan Tacol Anja Zupanc Skoraj nihče, ki je zadnji dve leti spremljal sojenje Ivanu Zidarju, Hildi Tovšak in Dušanu Črnigoju, ni zares verjel, da bodo nekdanja gradbena barona in baronica obsojeni.

Nemalokrat se je zato izraz Čista lopata, ki se je oprijel tega sojenja, pogovorno spremenil celo v Čisto farso.

Z obsodbo je za gradbince sledil šok. Za celo vrsto tistih podjetnikov, ki na sojenje zaradi zlorab pri vodenju podjetij ali spornih menedžerskih prevzemov še čakajo, pa je sledil hladen tuš.

Obsodba tistih, ki so med državljani veljali za nedotakljive, je ugled sodstva vsaj rahlo dvignila. Marsikdo, ki prej ni verjel, od te sodbe dalje verjame, da si tudi sodišče upa. Da si predvsem upa zatreti vse manevre dobro plačanih dragih odvetnikov, ki si s triki prizadevajo izničiti dokaze proti bogatim vplivnim strankam.

Celo v sodnih krogih opažajo, da se odvetniki nenadoma vse manj poslužujejo že skoraj izpetega trika za obrambo svojih strank – vse manj je zahtev, naj sodišče ne upošteva dokazov, ker da jih je policija zbrala nezakonito. Te trike je najbolj prefinjeno vpeljala prav odvetniška obramba s sojenjem v procesu Čista lopata.

Vsaj trije nekdaj vodilni menedžerji, ki jih v naslednjem mesecu čaka sojenje ali sodna preiskava, tudi zato ne nameravajo prepričevati sodišča o svoji nedolžnosti z enako obrambno taktiko. A že sredi maja jim bo na voljo nov manever, ki pa ne bo le legitimen, temveč tudi povsem zakonit.

Veljati začne spremenjeni zakon o kazenskem postopku. Z njim bodo vsi obdolženci dobili možnost, da še pred začetkom sojenja priznajo svojo krivdo in se v zameno za to s tožilcem sporazumejo o tem, kakšna kazen jih bo doletela.

Samo šest dni za tem, ko začnejo veljati nova pravila, se začne sojenje enemu od propadlih menedžerjev – Binetu Kordežu. In lahko se zgodi, da jo odnese brez sojenja. Če prizna svoje napake, bi na sodišče namreč lahko prišel samo še enkrat. Na izrek kazni, za katero se bo dogovoril.