Z doktorjem bioloških znanosti, rednim profesorem za ekologijo in varstvo celinskih voda na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Mihaelom Jožefom Tomanom, smo načeli temo, ki je v zadnjih dveh letih pogosto pod drobnogledom. To je borba z naravo, ki več kot očitno "ne pije vode".
Kaj nam narava sporoča z zajetnimi padavinami in poplavami v zadnjih letih?
Klimatske spremembe so relativno nov pojem, vezan na spremembe na področju vremena v času po industrijski revoluciji. Tovrstne spremembe so zagotovo prisotne, saj se padavine prerazporejajo, spremenila pa se je tudi njihova intenzivnost; če se je v nekaterih delih sveta povečala, so se drugod raztegnila sušna obdobja. Z drugimi besedami to pomeni, da se spreminjajo padavinska območja, ki za nekatere kraje niso več tako značilna.
Za zadnja desetletja imamo na področju klimatskih sprememb zelo točne in zgovorne podatke, o dejanskih vplivih toplogrednih plinov, kamor ne sodi samo ogljikov dioksid, vemo zelo malo. Tu so še v zraku prisotni delci kot posledica gospodarstva, prometa, kmetijstva oziroma sodobnega načina življenja. Vse te zgodbe se seštevajo, zato lahko le stežka predvidimo področja, kje se bodo vplivi najbolj poznali.
Zavedati se je treba, da so se poplave in visoke vode pojavljale že v preteklosti. Dolgo časa se v slovenskih rečnih dolinah in tudi drugod po svetu, denimo v severni Italiji, ljudje niso naseljevali. Narava je že takrat opozarjala na svojo moč. Vidimo lahko, da se stara naselja nahajajo le na obronkih rečnih dolin – ljudje so se raje pomaknili na hrib, drugo so bila kmetijska območja. Kmetijstvo je poplave izkoriščalo sebi v prid, saj je voda s seboj prinesla več vrst mineralov.
Za mnogo stvari smo, roko na srce, krivi sami, saj nam manjka osnovnega znanja glede razumevanja prostora in okolja. Žal še vedno gradimo na območjih, ki za poseljevanje niso primerna. Razlog je preprost: lažja gradnja. V človeški naravi je, da bi s čim manj energije in stroški gradil tam, kjer je to enostavneje – na ravninah.
Če sklenem odgovor: ne moremo trditi, da imamo danes več padavin in poplav, saj se te le prerazporejajo. Največji razlog za to lahko poiščemo v načinu življenja, ki se bistveno razlikuje od tistega izpred 50 let.
Menite, da so se lansko leto res zgodile stoletne poplave, ali jih lahko pričakujemo že prej?
Tako imenovani poplavni cikli so zgolj matematični modeli, ki napovedujejo, kako se padavine v določenem prostoru razporejajo. Strokovnjaki jih določijo na podlagi izkustev, odvisni pa so od tega, katere podatke v modelu uporabimo. Bodisi so to 50, 100 ali pa 500-letne vode. Daljše obdobje kot vzamemo pod drobnogled, manj natančen bo končen rezultat.
Stoletne vode lahko tako pričakujemo vsako leto, vsakih pet let ali pa vsakih sto let. Zagotovo pa to ne pomeni, da smo za nadaljnjih sto let varni in se nam s tem ni treba ukvarjati, saj bo to problem takratnih generacij.
Letos je temperatura Jadranskega morja dosegla 30 stopinj Celzija, kar ni nič drugega kot katastrofično stanje. Padavine, ki jih imamo, so torej posledica vremenskih sprememb, ki smo jim priča. Temperatura ozračja je praktično čez noč s 30 stopinj Celzija padla na 15. To so resnično izredne razmere.
Smo se na poplave dobro odzvali in pripravili teren, da nas v prihodnosti ne bodo mogle presenetiti v takem obsegu? Ste kaj pogrešali?
Upam si trditi, da nismo pripravljeni na popolnoma nič, saj je naš spomin izjemno kratek. Čeprav smo še pred dvema letoma doživeli katastrofalno sušo, se nanjo zdaj čisto nič ne pripravljamo. Trenutno je ves poudarek na poplavah, ki jih v času suše prav tako nismo jemali resno. Zelo dvomim, da se bomo nanje sploh kdaj ustrezno pripravili. Rado se uporablja besedno zvezo prilagajanje na klimatske spremembe, a nihče ne zna pojasniti, kaj točno pomeni. Kdo se prilagaja? Kako se prilagajajo občine, krajevne skupnosti ali lokalne skupnosti?
V preventivi torej nismo storili nič. Kar počnemo, je to, da rečne doline le še bolj ožimo, jih betoniramo in delamo škarpe. Pristop je popolnoma napačen, tovrstno početje pa bo za seboj nosilo še hujše posledice. Vode ne bi smeli dati v manjše kanale, saj s tem ustvarjamo tobogane, kjer voda ne teče počasi, temveč pridrvi. Kam pa pridrvi? V doline, ki so ob njej poseljene. To so zgodbe, ki jih pogosto doživljamo v Mežiški in Savinjski dolini. Prilagajanje bi moralo vključevati dolgoročno razmišljanje in predvidevanje.
Se z vodo oziroma naravo sploh splača boriti?
Zgodovina nas uči, da boj z naravo ni mogoč. Kdor si želi naravo ukrotiti, bo izgubil. Pika. Ko je začel človek z naravo sodelovati, denimo v starem Egiptu in Mezopotamiji, kjer so bile vsakoletne poplave, je sprevidel, da mu narava to vrača z večjo količino pridelka. Takrat, ko se je človek naravi najbolj prilagajal in jo skušal razumeti, je naša družba tudi najbolj napredovala. Najslabše pa je, če se trudimo proti njej boriti.
Pričakujemo torej lahko, da bodo poplave v prihodnje predstavljale vse večji družbeni problem. Kako bi bilo po vašem mnenju najbolje urediti urbanizacijo slovenske dežele, ki je pravzaprav eno samo ruralno okolje?
Veliko napak smo v preteklosti že storili in te je za nazaj težko popravljati. Prenaseljene rečne ravnice nam bodo vedno delale težave. V svetu se vse bolj uveljavlja doktrina, da moramo ukrepati na naravi prijazen način in temu primerno iskati ustrezne rešitve.
Ključno je, da začnemo spoštovati tisto, kar hidrologi imenujemo vodni prostor, in le-tega prepustiti rečnim sistemom. Tam, kjer to ni mogoče, se je treba izseliti, kar se je v primeru lanskoletnih poplav ponekod že zgodilo. V prostorih, kjer je to izvedljivo, pa bi morali z inženirskimi posegi preprečiti, da voda povzroča škodo.
Marsikje nas rešujejo gozdovi in prav goloseki so največji problem za vodnatost, kajti voda v dolino pridrvi, gozd pa vodo zadržuje. Gozd zadrži kar tretjino vode in kot tak lahko pred poplavami reši skoraj vso dolino. Včasih so hudournike vzdrževali lastniki gozdov, kar danes ni več aktualno. Najbolj pogrešam ozaveščenost in razumevanje narave. Današnji otroci na žalost ne ločijo niti med potokom in reko, saj kamor koli pogledajo, vidijo le kanale ali škarpe.
Slovenci smo načeloma izjemno ponosni na svojo naravo, čisto okolje in pitno vodo. Pravico do slednje smo zapisali tudi v ustavo. Po drugi strani se zdi, da se do nje vedemo mačehovsko. Se strinjate?
Povsem. Menim, da naravo čisto narobe vidimo in dojemamo. Med sprehodom skozi Tivoli ali Rožnik lahko opazimo množico ljudi, kar potrjuje, da v naravi radi preživljamo prosti čas. Žal pa je večina posameznikov ta čas na mobilnih napravah, kar pomeni, da narave sploh ne vidijo. Ker imajo v ušesih slušalke, ne morejo slišati čivkanja ptičev. Dandanes ljudje sploh nismo več del narave, temveč smo le njeni gostje takrat, ko nam to ustreza.
Radi oznanjamo, da je območje Slovenije še vedno zelo zeleno in naravno. Vse to drži, saj imamo res številne fantastične vode. Obenem pa ne vidimo drugih, manj pozitivnih dejavnikov, ki so že prisotni v naših rekah. Tudi še tako bistra in čista reka lahko vsebuje nevarnosti, ki jih prosto oko ne vidi. Te nevarnosti so, kot že rečeno, posledica današnjega načina življenja. V reke iz naših bivališč prehajajo številne nevarne snovi, kot so ostanki zdravil in farmacevtskih pripomočkov. Vsega tega s čistilnimi napravami ne moremo očistiti, tudi če bi jih imeli po celi Sloveniji.
Da podzemnih voda, ki so vir pitne vode, niti ne omenjam. Smo ena redkih držav, ki v 99 % pokriva potrebe po pitnih vodah iz podzemnih voda in pri tem nima velikih stroškov. Ko bodo podzemne vode še bolj obremenjene, kot so danes, o čemer sem prepričan, se nam ne piše dobro. Vse ostalo lahko kupimo, a narave ne moremo, zato jo moramo čuvati.
Slovenija se torej ponaša z izjemnim vodnim bogastvom, vendar se pojavlja vse večja dilema, kaj se bo z njim dogajalo v prihodnje. Kakšne so vaše napovedi? Ste bolj optimistično ali pesimistično naravnani?
Moje napovedi niso črnoglede, temveč zgolj realistične na osnovi podatkov, ki jih imamo. Prav tako imamo na dosegu roke tudi številne rešitve, ki jih moramo zgolj začeti uveljavljati, začenši z izobraževanjem in informiranjem javnosti. Ne gre torej za pesimizem, temveč za realno oceno situacije in potrebo, da se način življenja in obnašanje vsakega posameznika spremenita.
Opažam, da Slovenci najraje poskrbimo zgolj za svoj vrt in prostor okoli hiše. Blizu nam je filozofija "ne na mojem dvorišču", zato se tudi dogaja, da probleme rešujemo parcialno. Tudi občine razmišljajo le o svojih težavah in jih ne zanima, kakšne probleme bodo s svojimi posegi povzročile sosednjim občinam.
Optimizem se nanaša predvsem na združevanje v civilne iniciative, česar je vedno več. Določeni posamezniki se težav zavedajo in si jih tudi prizadevajo rešiti. Moramo jim prisluhniti, vendar le tistim, ki imajo o tem ustrezno znanje. S širjenjem napačnih informacij se lahko tako naravi kot sebi naredi veliko škode.
Jutri sledi nadaljevanje intervjuja, kjer bo sogovornik razkril posebno lastnost reke Ljubljanice, ki marsikomu ni znana, in pogled usmeril v prihodnost slovenskih voda.
stasa.pust@styria-media.si
Ja, seveda tule ni nič 100%, je bilo seveda možno doživeti tisočletne poplave tudi dvakrat v letu. A to, kar …
Odlična tema. Neustrezna lega gradenj ima največjo težo, vendar bo ta trend težko obrniti. Bežno je omenjena sečnja in goloseki. …
"Slovenija sodi med države, ki se temperaturno gledano zelo segrevajo, kar lahko povežemo z lego države.".....Ko prebereš ta stavek, veš …