Zgodbo Jožefe Curk je po njenem nareku zapisala njena dolgoletna prijateljica Marjana Remiaš, ki ji pomaga pri vseh sodnih zadevah, predstavili pa sta jo tudi v pismu predsednici države Nataši Pirc Musar.

Torej, Jožefa je že v zgodnji mladosti iz rodne Jarenine pri Šentilju odšla s trebuhom za kruhom v Kanado, kjer se je po letih prekarnih služb ustalila v Torontu. Tam je spoznala Ivana Curka iz Vrhpolja pri Vipavi, se z njim poročila in zaživela lepše življenje, le otrok jima žal ni bilo dano imeti. Ko je sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja Ivan zbolel za rakom na črevesju in so mu po neštetih operacijah dali le še nekaj mesecev življenja, sta se odločila za vrnitev v domovino. Prek revije Rodna gruda sta iz Kanade kupila hiško v Solkanu pri Novi Gorici in se leta 1988 po enoletnih popravilih vselila.

Foto: Osebni arhiv Jožefa Curk Spoznali so se v toplicah

Približno pred dobrimi 15 leti sta v Krkinih toplicah v Strunjanu spoznala Novomeščanko Ireno Aš Gradecki, s katero sta se začela družiti in spoznala sta tudi njeno družino. Ker je pravnica, sta jo zaprosila za pomoč pri ureditvi papirjev glede meje s sosedi. "K nama je prihajala približno dvakrat na mesec in vsakič sva ji za 'papirje za mejo' dajala po 300 ali 400 evrov na roke, brez podpisov in brez zaznamkov, saj sva ji popolnoma zaupala. Tudi vse papirje, ki jih je bilo vedno veliko, sva podpisovala, ne da bi jih brala, v popolnem zaupanju do Irene. Tako je bilo vse do Ivanove smrti. Četudi bi bila meja zlata in papirjev ogromno, bi jih v vseh teh letih morala zaključiti. A vsega tega se tedaj z možem nisva spraševala, saj nama je bila prijetna zavest, da nekdo skrbi za najine 'pravne zadeve',"  se glasijo izkušnje Curkove.

Nikoli ni videla 60 tisočakov

Ivan je umrl 28. maja 2014 in takrat se je začela njena kalvarija: "Nekaj tednov po smrti moža sem izvedela, da nisem več lastnica hiše v Solkanu. Aš Gradeckijeva mu je namreč na smrtni postelji v bolnišnici dala podpisati novo oporoko, v kateri je bila edina dedinja ona, meni pa je med vsemi papirji za mejo s sosedi dala podpisati kupoprodajno pogodbo, po kateri je mojo polovico hiše od mene kupila za 60.000 evrov, ki naj bi mi jih prinesla na dom v gotovini, v bankovcih po 500 evrov, in sicer 6. junija 2014, dober teden dni po Ivanovi smrti. Hišo sva imela od nekdaj napisano vsak na pol."

Curkova, kot rečeno, priznava, da je vse papirje v zvezi z mejo s sosedi podpisala, ne da bi jih prebrala, a tudi če bi jih, se na pravno terminologijo ne spozna. Tako ni vedela, da je Aš Gradeckijevi prodala tudi svojo polovico domovanja, "60 tisočakov pa nisem videla nikoli in tudi junija ni bila pri meni, kar je na sodišču kot priča večkrat potrdila Ivanova sestrična Ljuba Poljšak, ki je bila tisti dan ob meni od zgodnjega jutra do poznega večera“. Da hiša ni več njena, saj naj bi jo Aš Gradeckijeva torej pol podedovala po njenem možu, pol pa odkupila od nje, naj bi izvedela junija 2014, ko je prejela odločbo davčnega urada o odmeri davka na nepremičnino.

Oporoka je bila ponarejena

Zadeva je končala na sodišču. Sodnik pravdnega oddelka v Novi Gorici je odločil, da je oporoka ponarejena, in kot veljavno priznal prvotno, ki jo je Curk pred dvema pričama podpisal septembra 2011. Po devetih letih je tako Jožefa dobila nazaj polovico hiše (po možu). "Od letošnje pomladi je kot solastnica tudi že vpisana v zemljiški knjigi," nam je povedala Marjana Remiaš in nadaljevala, da je odvetnik Curkove Franci Matoz ob tem zoper Aš Gradeckijevo vložil še kazensko ovadbo za poskus goljufije in ponarejanje listin. Na okrožnem sodišču v Novi Gorici je bila spoznana za krivo in obsojena na pogojno kazen, 22 mesecev zapora s preizkusno dobo dve leti, ter plačilo slabih 4000 evrov.

Foto: osebni arhiv Marjana Remiaš Na sodbo se je pritožila in uspela: koprsko višje sodišče jo je decembra lani razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje nižjestopenjskemu. "Sodišče v Novi Gorici smo takoj prosili, če lahko pospešijo postopek, Pepca je nenazadnje stara 91 let, a odgovora do danes nismo prejeli," nam je pojasnila Remiaševa.

Na sodišču lažno pričala?

Ni pa Curkova zmagala glede svoje polovice hiše. Aš Gradeckijeva je namreč sprožila civilno tožbo in sodišče je na podlagi podpisov dokumentov pred tremi leti odločilo v njeno korist: Jožefina polovica je njena.

Toda konec letošnjega marca je Matoz zahteval obnovitev postopka, ker so se menda pojavili novi dokazi. Izkazalo naj bi se, da si je Aš Gradeckijeva, katere bančni račun naj bi bil takrat v minusu, 60.000 evrov za nakup polovice hiše Curkove sposodila neverjetno hitro, v enem dnevu, od svojih prijateljic. Sin ene od posojilodajalk je namreč menda pridobil pisne dokaze z navodili za pričanje na sodišču v zvezi z izposojo denarja, ki govorijo o tem, da naj bi Aš Gradeckijeva prijateljici obljubila nagrado, če bo pričala, da si je izposodila denar. Prav tako si po njegovih besedah Aš Gradeckijeva ni izposodila denarja od drugih, in tudi ni Curkovi prinesla kupnine.

A tudi to še ni vse. Aš Gradeckijeva toži Curkovo za kar 30.000 evrov uporabnine, ker svoje polovice hiše ne more uporabljati. Na mnenje sodnega cenilca in izvedenca za gradbeno stroko Igorja Drobeža se je Franci Matoz uspešno pritožil in po njegovi dopolnitvi se bo obravnava nadaljevala septembra.

Pisala tudi varuhu človekovih pravic

"Denarja za plačilo najemnine nimam! Pa tudi nepošteno se mi zdi, da bi plačevala najemnino za svojo hišo, ki sem jo prigarala skupaj z možem Ivanom v Kanadi!" so besede Curkove. "Rada bi umrla z zavedanjem, da je moja hiša spet v celoti moja in da pravica na slovenskih sodiščih kljub dolgoletnim bojem zmaga!"

Kot nam je včeraj še povedala Marjana Remiaš, so se iz kabineta predsednice države hitro odzvali, vendar pristojnosti za ukrepanje nimajo, Curkova pa je pred prvomajskimi prazniki pisala še varuhu človekovih pravic Petru Svetini.

Za komentar smo se obrnili tudi na Ireno Aš Gradecki, a je telefon zvonil v prazno, odzvala se ni niti na naše SMS-sporočilo.

dezurni@styria-media.si