Foto: Anže Petkovšek Barbara Barbič Napadi v Istanbulu. Napadi v Parizu. Napadi v Tuniziji. Strmoglavljenje letala nad Sinajskim polotokom. Vse to so incidenti, ki – hočeš, nočeš – vzbujajo pomisleke o varnosti potovanj. Osebno sem vedno zagovarjala tezo, da se človeku tudi doma, na domačem kavču lahko zgodi nepredvidljiva nesreča in mirno z otrokom prepotovala številne destinacije, tudi takšne, za katere so doma zavijali z očmi, češ kam ga vendar vlečeš, ko še ni star niti deset let. 

Z izjemo nekaj manjših neprijetnosti, takšnih, ki bi se nama lahko pripetile tudi v Ljubljani ali Čatežkih Toplicah, sva vedno potovala varno. In ja, čez sva dala tudi nekaj držav arabskega sveta. Tam je bilo sicer čutiti nekaj nervoze, ki pa sem jo pripisovala postnemu mesecu ramadanu, ko se muslimanski verniki od zore do sončnega zahoda odrekajo hrani in pijači. V primerjavi z ostalimi destinacijami so bili v arabskem svetu tudi nekoliko bolj vsiljivi, vendar če bi izbrala naprimer Indijo, bi bila najbrž izkušnja primerljiva.

Vendar, če potegnem črto, z majhnim otrokom sem se počutila varno, ni me bilo strah. V luči prej omenjenih incidentov se v meni vendarle zbujajo pomisleki; so razmere  dovolj varne, da otroka recimo peljem v London? Egipt? Na Bali? Cene padajo in svet je bolj dostopen kot kdajkoli. Pri prebiranju ponudb pa imam vendarle grenak cmok v grlu. Saj, lahko pa sva na domačem kavču in nama na glavo pade slika s stene, kot sem vedno govorila tistim, ki imajo vedno tisoč pomislekov glede varnosti. Ne glede na to se spomnim napovedi opazovalcev, da je bilo leto 2015 za ekstremiste Islamske države zgolj “vaja”.

Ja, tudi sama poznam nekaj ljudi, ki živijo v Londonu, nekaj ljudi, ki si kruh služijo s turizmom, nekaj takšnih, ki potujejo – bodisi zaradi narave dela bodisi kot turisti - ne glede na teroristične incidente. Vsi ob mojem pomisleku zamahnejo z roko in me spomnijo na statistiko. “Kakšna je verjetnost, da boš pa ravno ti naletela na takšen incident, kot se je zgodil v Parizu?” Vendar kot mamo me je groza le ob pomisli, da bi s sinom vendarle postala del črne statistike po terorističnih napadih.

Spomnim se besed, ki jih je za naš portal po lanskem junijskem terorističnem napadu v enem izmed tunizijskih resortov, v katerem so ekstremisti pobili 38 turistov, povedala Slovenka, ki je bila nastanjena v sosednjem hotelskem kompleksu. “Nikoli ne reci nikoli, vendar za zdaj gremo samo še do Izole!” Gospa je bila v času napada na sosednji plaži in gotovo bo morala pred morebitnim novim potovanjem premagati to izkušnjo. Premagati bo morala sama sebe in s tem na nek način tudi teroriste. Mislim, da se bom takšnega boja lotila tudi sama; boja sama s seboj, boja s strahom, ki se me kot mamo spričo teorizma – hočeš, nočeš – polašča.

Očitno so ta boj uspešno prestali že številni pred mano; turizem ne glede na vse beleži stalno rast. Nekateri se sicer, opažajo slovenske turistične agencije, izogibajo Turčije in Bližnjega vzhoda, na odpovedi pa agencije menda niso naletele. Slovenci sicer največ potujemo v poletnih mesecih, sezona v Turčiji, Egiptu, Tuniziji se za slovenske goste začenja junija. Do takrat turistični ponudniki pričakujejo normalizacijo razmer na teh destinacijah. Države bodo gotovo tudi same storile daljše korake v smeri večje varnosti, saj so nenazadnje v veliki meri odvisne od turizma. 

Vse je menda v glavi, svet pa na dlani ...