Četrtega oktobra je minister za finance predstavil proračun za leto 2013, ki bi za kakšnih deset odstotkov porezal denar za plače v javnem sektorju. Sindikati so vzrojili, češ da to brez dogovora ni mogoče, saj plače določajo zakon in kolektivne pogodbe. Dva meseca in slaba dva tedna pozneje nimamo nobene rešitve, klobčič se je le še zapletel. Vlada je določila globo za vse direktorje in ravnatelje, ki bi za plače porabili več, kot jim je vlada dala, tega cilja pa tudi ne morejo izpolniti, če nočejo kršiti zakonodaje. Sindikati so, besni, ker se vlada noče pogajati o višini prihranka, ampak le o tem, kako ga doseči, vložili zahtevo za referendum. Do leta 2013, za katerega nimamo proračuna, pa je še 19 dni.

Razumevanje. Razumem vlado, da se raje ne bi zapletala v pogajanja s sindikati, sploh ker so bila tista epska o uravnoteženju javnih financ sicer uspeh, a hkrati fiasko. Izhodišče je bilo 15-odstotno znižanje mase plač, dejanski učinek pa tri odstotke. Ni pa najbolj odgovorno, da je vlada dva meseca čakala, da se bodo stvari uredile same od sebe. In zdaj se čudi, ker se niso. Razumem tudi sindikate, v prvi vrsti so njihova skrb njihovi člani in tudi mene bi na njihovem mestu razbesnel ignorantski odnos vlade. In razumem tudi, da se ničesar ne morejo dogovoriti. Saj so se konec koncev vse stranke strinjale, da bi bilo referendumsko ureditev treba spremeniti, pa se niso mogle dogovoriti, kako. Zelo razumem pa tudi, da ljudje niso več razumevajoči do tistih, ki se ne znajo nič dogovoriti. Politikov in sindikalistov.