Rdeči križ (RK) z ministrstvom za zunanje zadeve (MZZ) sodeluje že sedem let in vsako leto v Sloveniji izvaja projekt Rehabilitacija černobilskih otrok. Te dni našo državo obiskuje 36 otrok iz Kijeva in okolice – danes so si ogledali ljubljanski živalski vrt.

Negotova prihodnost projekta

"Poleg rehabilitacije imajo izlet v Ljubljano ter na Obalo, pomembno pa je tudi to, da se družijo z drugimi otroki. Poskušamo jih spraviti v dobro voljo. Program se je v teh letih prijel in želimo si, da bi ga v naslednjih letih še naprej izvajali," nam je dejal Boris Plavšič iz RK, a v isti sapi priznal: "Sredstva se iz leta v leto težje zagotavlja. Da nam je uspelo v zadnjih dveh letih izpeljati ta projekt, smo se morali prijaviti na javni razpis MZZ, kjer smo dobili nekaj manj kot 80 odstotkov sredstev. Razliko smo morali zagotoviti sami." Na vprašanje, ali obstaja možnost, da bodo projekt zaradi pomanjkanja denarja morali ukiniti, je odgovoril na kratko: "Da."

Foto: Boštjan Tacol Otroci iz Ukrajine v Živalskem vrtu Ljubljana Večina prvič na morju

MZZ na leto nameni približno milijon evrov za humanitarne akcije, pravi državna sekretarka Dragoljuba Benčina in poudarja: "Odločili smo se, da so naša prioriteta otroci." Na Benčino je ob gledanju otrok iz Ukrajine in tudi drugih mladostnikov, ki jim pomagajo, največji vtis napravilo "to, da je večina prvič videla morje. Tudi zadnjič je bilo podobno pri otrocih, ki so bili iz Bosne in Hercegovine – nekateri so bili stari že 13 ali 14 let, pa še nikoli niso videli morja."

Šele drugič v tujini

Eden izmed otrok, ki bodo te dni v Sloveniji, je tudi Vladimir. Šestnajstletnik je sicer v nasprotju s številnimi drugimi že videl morje, v tujini pa je šele drugič. Po Nemčiji je pripotoval še k nam, kjer mu je, kot nam je dejal, pravzaprav vse zelo všeč.

Foto: Boštjan Tacol Otroci iz Ukrajine v Živalskem vrtu Ljubljana "Všeč mi je gozd, svež zrak in spoznavanje novih prijateljev. V Kijevu imamo tudi veliko zelenih površin. Rad sem v drugih državah, spoznavam druge kulture in izpopolnjujem svoje znanje angleščine," je dejal.

"O Černobilu ne govorimo"

Tako kot drugi otroci mora tudi on redno hoditi na zdravniške preglede. Večina ukrajinskih otrok se namreč danes spopada s težavami z dihali. Vladimirjeva družina je na lastni koži občutila razsežnosti tragedije. "Moj oče je bil v vojski in prav takrat v Černobilu. Ko se je vrnil, so mu začeli izpadati lasje in močno je kašljal. Še danes vidim veliko ljudi v bolnišnicah, moji prijatelji so bolni. To je zelo hudo," je dejal in dodal, da je z njegovim očetom zdaj k sreči vse v redu. Povedal je še: "V Ukrajini ne govorimo veliko o Černobilu. To je tragedija, nekaj, o čemer pač ne govorimo. Veliko ljudi je umrlo ... Raje govorimo o čem pozitivnem."

25 let pozneje: strah ne mine

Pravi še, da številni danes ob koncih tedna hodijo v naravo; pazijo na zdravo prehrano in se na vse pretege poskušajo čim bolj umakniti iz "černobilske cone", kot jo je poimenoval Vladimir. "Strah me je, da bi se kaj takega ponovilo. Zdaj je sicer tam sarkofag, a če bi se ta poškodoval, to ne bi bilo dobro," je dejal.

Preberite še:

• zgodbo mlade Belorusinje, ki se je rodila tri leta po nesreči v Černobilu, a vseeno čuti posledice – ima namreč pokvarjeno ščitnico. Pravi, da bo vse življenje živela v strahu, da bo nekoč zbolela za rakom.
• primerjava jedrskih nesreč v Černobilu in Fukušimi: Černobil (p)ostal mesto duhov.
• strokovnjak za jedrsko energijo Andrej Stritar meni, da se Černobil ne more več ponoviti, a dodaja: "Nič ni nemogoče." Več v članku Za Černobil kriva malomarnost.