Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Vsak 8. marec se ženske znajdemo na naslovnicah v pozitivnih zgodbah. Vsak 8. marec poslušamo, da nam spet ni uspelo doseči enakopravnosti.

Vse več osmih marcev namesto zgodovine boja žensk, da si v družbi zagotovijo človeka vredno obravnavo, v ospredje prihajajo nazadnjaške, pogosto žaljive opazke, ki bi površnemu opazovalcu dale misliti, da v zadnjem stoletju boja in napredka ni bilo.

Ne le v javnosti, izjave v slogu "sem in tja si vsaka zasluži klofuto" in "z oblačenjem je izzivala spolni napad" ali pa tista klasična, da ženska spada za štedilnik, ne smejo biti dopustne niti v gostilniških pogovorih.

Zatiranje. Strokovnjaki se vsako leto sprašujejo, kako je mogoče, da imamo dobre zakone, statistika pa kaže, da smo ženske v primerjavi z moškimi še vedno v slabšem položaju.

Pri tem se pozablja, da težava ni v zakonih, ampak v ekonomskih odnosih in porazdelitvi moči v družbi. Zavzemanje za to, da bi podjetja vodilo več žensk, ne pomaga prav nič, če ta podjetja nato svojih delavcev ne plačujejo. Spomnimo se le Vegrada.

Tudi več žensk v parlamentu ne pomaga, če bodo ženske tam pisale zakone, ki bodo v interesu elit, ne pa večine prebivalcev. Tako pridemo le do simbolne enakosti, ki v realnosti zatiranje in neenakopravnost le poglablja.

Če želimo resnično enakopravnost, moramo spremeniti miselnost in začeti naslavljati hierarhične odnose, ki vladajo v družbi. Ne le v gospodinjstvih, čeprav so na tej ravni najočitnejši, ampak na ravni družbe na splošno.