Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Prejšnji teden sem po radiu slišal za naše kraje nepredstavljivo vest. Na Švedskem so začeli zaračunavati naročnino za nacionalno televizijo tudi vsem, ki imajo računalnik ali pametni telefon. Nepredstavljivo pa je to, da je kakih 15 tisoč ljudi, ki sicer nimajo televizije, že pred tem prostovoljno začelo plačevati naročnino. Programe so namreč spremljali prek računalnika ali telefona in se jim očitno ni zdelo pošteno, da bi jih drugi plačevali za njih.

Čeprav se morda zdi drugače, se je na področju spoštovanja avtorskih pravic v zadnjih petnajstih letih zgodil precejšen premik. Včasih so bili na 95 odstotkih računalnikov piratski programi, zdaj so na manj kot polovici. In to kljub temu, da je verjetnost, da te dobijo, blizu ničle. Tržni inšpektorji so namreč lani pregledali 135 od skupaj okrog 170 tisoč podjetij.

Spodbudno. Presenetljiv pa je tudi odziv solastnika in direktorja podjetja, ki so ga dobili. Seveda obžaluje, da bodo morali zaradi malomarnosti plačati 30 tisoč evrov, ki bi jim med gradnjo novih prostorov prišli še kako prav. Toda ne krivi drugih in ne benti nad državo. Tudi ni zaprl podjetja, ustanovil novega, tja prezaposlil delavcev in prenesel dejavnosti, starega podjetja z bremenom odškodnine pa poslal v stečaj. Kar bi bilo čisto zakonito in kot bi naredili zidarji, tovšakove in črnigoji. Poleg tega se je iz drage lekcije nekaj naučil. S takim odnosom bo šla Slovenija kljub vsemu političnemu cirkusu naprej. In nekoč se bodo morda naši vnuki prostovoljno javljali, da želijo plačati naročnino za televizijo, čeprav jim ne bi bilo treba.

Komentar se nanaša na članek Trideset tisoč evrov odškodnine.