Kdor bi stavil, da petega junija vsaj polovica volivcev ne bo vedela, o čem bo odločala pri vprašanju o arhivskem gradivu, bi verjetno stavo dobil. Kdor bi hkrati stavil, da se bo večina odločala na podlagi politične pripadnosti levici ali desnici, verjetno prav tako. Če je odločati na referendumu o pokojninski reformi, ali o delu na črno še smotrno, pa gre pri odločanju o arhivih za politično obračunavanje.

Obračun. Levih z desnimi, desnih z levimi, rdečih z belimi, belih s črnimi. Še strokovnjaki iz enega in drugega političnega pola ne vedo, kaj se skriva v teh spornih arhivih, kako naj potem vemo in se na podlagi tega vedenja odločamo volivci? Vsi trije zgodovinarji so se strinjali, da gre pri tem referendumu za političen obračun, pri katerem ima stroka kaj malo veze. In vsi trije so se nekako strinjali, da bomo odločali o delikatnih zadevah z nepredvidenimi posledicami.

Odpiranje Pandorine skrinjice. Nedavno smo bili priča objavi dokumentov Wikileaksa, ki so spravili v zadrego ameriške diplomate. Hujših posledic za zdaj še ni bilo, čeprav so se verjetno ohladili kakšni meddržavni odnosi z Američani. Vendar pogled v zakulisje, ki ga je predstavil New York Times, razkrije vrsto vprašanj, ki so si jih vpleteni novinarji postavljali ob razkrivanju. O varnosti vpletenih obveščevalcev, agentov pod krinko in podobnem. Seveda ne o zadregah politike. Z odločanjem o arhivih pa prelagajo politiki tako odgovornost za posledice razkrivanja naših arhivov v roke volivcem. Verjetno varnost obveščevalcev ne bo ogrožena, kakšen medsosedski odnos morda pa. Ker torej ne vemo, o čem sploh bomo odločali, je nenazadnje bolje, da označimo to odločanje za politično obračunavanje in položimo odgovornost nazaj v roke tistih, ki so za to plačani.