Foto: Dejan Mijović Janez Zalaznik Po Supervizorju smo Slovenci le dobili novo kost za glodanje: seznam davčnih dolžnikov. Na seznamu so manekenka pa pevci, estradniki, seveda vsi propadli gradbinci in padli tajkuni. Med 16 tisoč dolžniki lahko vsak najde koga. Če mu ga bo uspelo najti. Oblika objave je namreč iz računalniške kamene dobe – v stotinah slik, da podatkov ni mogoče razvrščati in urejati. Na zahtevo informacijske pooblaščenke. Verjamem, da se drži zakona, toda posebnega smisla ta način objave nima. Tako kot ga ni imelo brisanje imen lastnikov nepremičnin s portala Prostor. Zdaj isti podatek pridobiš z 20 odvečnimi koraki. Verjamem, tak je zakon. Ampak zakaj je tak?

Zakaj. Podobno se moramo vprašati pri tem seznamu. Seveda bo zelo koristen za podjetja, ki bodo preverjala možne poslovne partnerje, pa za iskalce zaposlitve, radovedneže in novinarje. Toda najpomembnejše je vprašanje, zakaj je seštevek neplačanega dolga tako visok. So imeli na Dursu navodilo, naj ne zahtevajo stečajev podjetij, da ne bo država kriva za zapiranje delovnih mest? No, v veliki večini primerov smo na koncu ostali brez delovnih mest, podjetja so izčrpali do konca, država pa je v stečajni postopek prijavila terjatev, ki jo bo čez nekaj let odpisala. Če drži, da Durs ni zahteval stečajev zato, ker bi moral založiti predujem za stroške stečajnih postopkov in tega denarja ni imel, pa tega zakona doslej nismo spremenili, potem pa res – adijo, pamet. Se opravičujem, adijo, denar. In pozdravljen, višji DDV.