Zgodba o napačno izračunanih plačah javnih uslužbencev ima dolgo brado in sega v čas prvega ministrovanja Gregorja Viranta. Koliko ljudem so bile plače takrat napačno preračunane, država (ki ob varčevalnih ukrepih rada poudarja nujnost dobrega gospodarjenja) sicer ne ve, a verjetno se številka giblje okoli 50 milijonov evrov. Če bi plače napačno preračunali v enem ali dveh proračunskih porabnikih – skupaj jih je okoli 2.790 –, bi človek še razumel, da gre za človeško napako. A so jih očitno napačno računali vsepovprek, kar nakazuje na pomanjkljivo in prezapleteno zakonodajo, ki si jo je vsak razlagal po svoje. Da je problem v večini primerov sistemski in da pri tem odgovornost ne leži na delavcih, pet let kasneje priznavajo vsi, tudi minister Virant. Ravno zato je toliko bolj nenavadna poteza inšpektorata, ki spada pod njegovo ministrstvo, da začne izdajati tožbe delavcem, ki niso sklenili sporazuma o vračanju plač, k čemur so jih sicer spodbujali predvsem sindikati. Že res, da je minister pred meseci, ko je obljubil kolektivno rešitev, dejal, da je do tedaj treba zakon spoštovati in tožbe vlagati, a da bodo te nato stale na sodiščih.

Ampak. Bodimo realni. V tej državi (v roku) ne deluje toliko stvari, da nihče ne bi opazil, če nekaj tožb ne bi bilo vloženih, še posebno ker se tako ali tako bliža zastaralni rok, v katerem lahko država izterja denar. Bi pa to delavcem prihranilo precej živcev, proračunu sredstev pa še sodiščem se ne bi bilo treba ukvarjati z zadevami, ki bodo po ministrovih napovedih tako ali tako ustavljene?!