Jutranja meglica se je še dvigala nad zaspanim mestom Dobova, ko smo okoli pol 7. ure zjutraj avto pustili pred cerkvijo Marijinega Imena. Ta, mimogrede, še vedno nima zvonika in ga verjetno še nekaj časa ne bo imela. V Dobovi in bližnjem kraju Rigonce se trenutno ukvarjajo s še pomembnejšo problematiko, ki pesti vsakdan tamkajšnjih prebivalcev. "Prav je, da poročate o migrantih, ki prečkajo tukajšnje ozemlje. Zdi se, da o tematiki mediji ne poročajo več, čeprav je zdaj huje kot pred osmimi leti. Vsi bi morali vedeti, kaj se tu dogaja," nam je dejal bivši župnik dobovske cerkve, ki se po dvanajstih letih seli v drugo župnijo.
Zunaj je bilo manj kot 13 °C, zato smo morali obleči dolge rokave. Kraj se je še prebujal, prebivalcev ni bilo na spregled. Temačna kulisa, ki jo je pričarala megla, nas je napotila v edino odprto ustanovo ta čas – pekarno. Nasmejano nas je sprejela lastnica in nam ponudila kavo ter slanik. Tega, da se mimoidoči zatečejo v njeno pekarno, ki je odprta 24/7, je že vajena.
Ob tem izrazi skrb za prihodnost, ko bodo šolarji ponovno sedli v šolske klopi. Zaradi navala migrantov, ki posamično in v skupinah dnevno hodijo skozi Rigonce, so prebivalci vasi dan pred prvim šolskim dnem in našim obiskom v gasilskem domu organizirali sestanek vaške skupnosti. Udeležila sta se ga tudi vodja Oddelka za mejne zadeve in tujce v Sektorju uniformirane policije Policijska uprave Novo mesto Bojan Tomc in pomočnik načelnika Policijske postaje Brežice Martin Detiček.
Na tem območju policija prime več kot 80 odstotkov vseh tujcev glede na celo območje Slovenije. Natančneje: na vseh 232 kilometrih slovensko-hrvaške meje je na območju Rigonc, od Save do železniškega mostu v Rigoncah, tj. na vsega sedmih kilometrih meje, več kot 80 odstotkov migracij.
Čeprav niso bili preveč zgovorni in večina niti ni znala angleško, jim ni bilo težko stopiti pred foto objektiv. Predstavili so se kot državljani Turčije, Maroka in Alžirije in povedali, da so v Slovenijo prišli z vlakom preko Hrvaške. S sabo niso imeli veliko stvari, eden izmed članov manjše skupine je imel obute celo natikače. Tako hitro, kot so prišli, so tudi odšli.
A ne daleč, saj so jih na drugi strani ustavili policisti ter jih odpeljali s službenimi vozili. Eden izmed mož v modrem se je namenil tudi proti nam. Čeprav nam ni potrdil, da imajo veliko dela, se je videlo, da je utrujen: "Zgolj na naši policijski postaji smo med vikendom obravnavali več kot 700 posameznikov. Število se še povečuje, saj dnevno prestrežemo vsaj 200 posameznikov. Ljudje v Rigoncah to najbolj občutijo, prebivalci ostalih krajev pa s tem niti niso seznanjeni." Opravičil se je, da mora nadaljevati z delom in se pohvalil, da v ponedeljek končno odhaja na (zaslužen) dopust.
V trenutku, ko sta policijska avtomobila odpeljela, je čez bližnje tirnice začela hoditi nova skupina beguncev. Spustili so se po hribu navzdol, pri čemer jim je nekaj težav delala orošena trava. Enemu je pri tem spodrsnilo. Podobno kot prej so na vprašanje, ali znajo govoriti angleško, odvrnili: "Ne, zgolj italijansko." Nato se je eden le opogumil in v tekoči angleščini dejal, da prihajajo iz Maroka. Z jutranjim vlakom so prišli iz Hrvaške in pot peš nadaljevali proti Sloveniji.
Nismo bili dolgo sami, saj smo v daljavi ponovno zagledali novo skupino, tokrat še številčnejšo. Ko so šli mimo nas, so nas prijazno pozdravili. Povprašali smo jih, ali so utrujeni. Na poti so približno dva meseca in vsi prihajajo iz Maroka. Poslovili smo se. Kmalu zatem, sta do njih pripeljala policijska avtomobila.
Približali smo se kraju Rigonce. Med hojo smo opazili, da so smeti, ki smo jih videli pred enim tednom, pospravljene. V travi smo našli le spalko in nekaj manjših odpadkov. V kraju s približno 165 prebivalci je bilo na petkovo jutro mirno. Otroci so z organiziranim prevozom že odšli v šolo. Sprehodili smo se do žičnate ograje, ko smo v ozadju zaslišali zvok pekovskega kombija. Voznik je ustavil in s prstom pokazal na makadamsko pot ob reki Sotli, na kateri sta se nam približevali družini z majhnimi otroki: "V Rigoncah sem manj kot 20 minut in vselej srečam vsaj dve skupini migrantov. Kaj mi preostane drugega, kot da pokličem policijo."
Kombi je odpeljal, mimo nas pa sta se počasi in opazno utrujeni sprehodili družini. Najstarejši član odprave, ki je bil na repu skupine, nam je s pomanjkljivim znanjem angleščine poskušal razložiti, da mu žulji otežujejo gibanje. Prihajajo iz Turkestana. Edina ženska (poleg hčerk), ki smo jo ta dan srečali, je imela na sebi oprtanega otroka, s seboj pa imajo le najnujnejše potrebščine. Ponudili smo jim slanike, ki so jih otroci z veseljem pojedli. Prvega šolskega dne tako niso dočakali v šoli, so pa tako kot slovenski otroci imeli policijsko spremstvo. Malo po tem, ko so prečili Rigonce, jih je namreč v civilnem avtomobilu ustavil policist in jim naročil, naj se umaknejo ob rob ceste. Skupaj z njim so mirno počakali marice, ki jih bodo najverjetneje odpeljale v azilni dom.
dezurni@styria-media.si
27.000 tisoč migrantov je nelegalno vstopilo v našo državo, na Hrvaško pa so jih vrnili kar 192 !!!??? Katastrofa od …
Slovenska policija točno ve, kje ti ljudje prestopajo mejo in bi jih lahko tam počakali in vrnili. A ne. Migranti …
Dragi moji. To, kako varuje Hr šengejsko mejo ni kriva Hrvaška pač pa je to stvar višje politike. Ali se …