Ljudi, ki ne morejo shajati čez mesec, smo prestrašili, da bodo po smrti zapustili dolgove, če bodo prejemali državno pomoč. To je sicer zelo dober psihološki pristop, če se želimo znebiti prejemnikov. Nihče namreč ne želi umreti z dolgovi, po drugi strani pa smo Slovenci navezani na svoje nepremičnine in bomo raje malce stradali, kot da bi jo dali "zapleniti" državi. Vendar cilj socialne države ne bi smel biti odvrniti ljudi od prejemanja pomoči. Če nekomu zaradi stiske po vseh merilih pripada, naj jo dobi, ne pa da se mu posodi. 

Ne glede na to, ali so v najemniškem stanovanju ali imajo hišo – ti ljudje so v stiski zaradi trenutnih razmer. Na ministrstvu, kjer pravijo, da bodo pomoč "brezplačno" dajali 12 mesecev, da si v tem času človek situacijo uredi, očitno ne vedo, kako je dandanes iskati službo, še zlasti če si na primer star 45 let in brez izobrazbe. In takemu človeku bi rekli, naj proda hišo in gre v najem? Nekaj let bi šlo, a bi se vrnil na center za socialno delo – takrat res brez vsega.

Dilema. Če bi se moral jaz odločiti, bi vzel pomoč. Dediči bodo lahko nepremičnino še vedno prodali in bodo po poplačilu mojih dolgov precej na boljšem kot jaz na socialni pomoči. Če bodo tudi sami v stiski, pa jim tudi tega ne bo treba vračati. Vse pozivam, da še enkrat razmislite o denarni socialni pomoči in varstvenem dodatku. Tiste, ki si niste upali vzeti izredne socialne pomoči, pa vabim, da se oglasite na centru za socialno delo, saj vsaj pri tej po novem ne bo šlo le za posojilo do smrti prejemnika.