"Padel balon pri Igu v Ljubljani, 30 poškodovanih, pošljite tri razpoložljive ekipe," se je glasil poziv reševalcem, ki so se med potjo usklajevali, pridobivali dodatne informacije, pripravljali opremo, v mislih ponavljali najzahtevnejše zdravstvene posege in postopke. Tako četrtek opisuje reševalec, ki je pomagal pri hudi balonarski nesreči.

"Kamorkoli si pogledal, po polju gasilska, reševalna, policijska vozila, helikopterji v zraku. Zmešnjava, ljudje tekajo sem ter tja, usmerjajo, vpijejo; očividci, novinarji, svojci. Zmešnjava … Ozke ceste, polne blata, in v kolikor si zapeljal malce s poti, je vozilo ostalo v blatu. Previdno smo se z avtom odpravili bližje proti prvemu poškodovancu, ki je na tleh sredi polja le še podihaval. Po polju z avtom nismo mogli, saj bi obtičali in treba se je bilo odločiti, kaj sedaj ..."

V nadaljnjo oskrbo ga je prevzela druga ekipa, oni pa so se odpravili na pomoč drugemu poškodovancu, ki je bil že oskrbljen, vendar hudo opečen. Dokončno so ga oskrbeli in odpeljali v Univerzitetni klinični center (UKC) Ljubljana.

Pri psihološki pomoči ekipam še nič urejenega

"A v mislih se pretakajo raznorazne misli, porajajo vprašanja, kaj bi lahko drugače, kaj ne, zakaj, kako itd. … Koliko nam jih je uspelo rešiti? Koliko jih bo preživelo? Koliko je bilo poškodovanih? Počasi se vračajo slike opeklin poškodovancev, hudo polomljenih udov, odprtih zlomov itd. Rutina? Navada? Že vse videno? Resda smo že veliko videli in dali skozi, pa vendar se množične nesreče s toliko hudo poškodovanimi ne dogajajo vsak dan."

Njihova kompleksnost reševanja je trd oreh tako za stroko, organizacijo, kot nas same v smislu psihofizične kondicije, piše reševalec. Na temo psihološke pomoči ekipam nujne medicinske pomoči udeleženim v hudih nesrečah še vedno ni nič urejenega. Vsak se znajde in si pomaga sam, kakor ve in zna. "Še dobro, da imamo tako dobre sodelavce, da si drug drugemu pomagamo."

Da je bila intervencija psihofizično zahtevna, se v blogu strinja tudi gasilec Gašper Bizjak, ki je bil s šestimi sodelavci prvi na kraju nesreče. Uvodoma je zapisal, da je bila to intervencija, ki jo bodo kot opozorilo ali zgled dobrega dela reševalcev prikazovali inštruktorji sledečih generacij reševalnih ekip.

"Poleg jeklenk so bila zoglenela trupla"

"Nekaj metrov pred nami otrok z opeklinami po obrazu in rokah kliče na pomoč. V daljavi gori košara balona. Ženski glas kriči: 'V košari je plin, v košari je plin!' S sodelavci tečemo do košare, vlečemo cevi. Tečemo mimo negibnih oseb. Spnemo cevi. Sodelavec teče proti košari, voda teče – gasi. Z drugimi sodelavci tečemo vsak k svojemu ponesrečencu. Vsaj še enkrat več jih je kot nas. H komu najprej? Počepnem na tla poleg mlajšega moškega, namestimo mu kisik ... sliši se pridušene zvoke otroškega joka, stokanja od bolečin, v daljavi sirene. ... ne bo je razneslo, si mislim ... Ne bo, sicer bo letos zagotovo razpis za nove gasilce. Vsaj za 5."

Potem ko so prišle tudi druge ekipe in so poskrbeli za ponesrečence, so šli še enkrat preverit jeklenke na balonu. Poleg jeklenk so bila zoglenela trupla. "Morda dve ali tri, celo štiri. Ne vem. Družina? Prijatelji? Znanci? Otrok? Ne vem. Zgoreli so."

Kako dolgo pa bodo prizori ostali v reševalcih? Za vedno, je zapisal gasilec. "Se počutim kaj bolje, ker sem intervencijo opisal? Niti ne. Bo pa bralec vedel, kako naporno je lahko naše delo – obenem pa nas bo morda kdo še bolj cenil ..."

"Vozniki, naredite nam prosto pot!"

Reševalec je imenu sodelavcev vse udeležence v prometu pozval, naj se, ko zagledajo modre luči in zaslišijo sireno reševalnega vozila, čim prej varno umaknejo in jim naredijo prosto pot, saj so tudi tokrat vozniki telefonirali, poslušali glasno glasbo, se niso umikali, niso gledali v ogledala in spremljali prometa.