Verjetno bi zaradi večjega števila bombnih eksplozij po državi v zadnjih mesecih marsikje potrebovali neprebojna stekla. Mogoče bi bilo krivično takšno stekleno zaščito odreči uradnikom, ki so žrtve poštnih ali bančnih ropov. Niti eden od vsaj desetih slovenskih arhitektov in gradbenikov pa se – v neformalnih pogovorih o vgrajevanju tovrstnih zaščitnih sredstev na objekte – ne spomni niti ene stavbe, kamor bi se že med gradnjo nameščala zaščitna neprebojna stekla, ker bodo za njimi delale uradnice. Razumljivo pa je, da se neprebojna stekla vgrajujejo v prostore, kjer se odkrivajo in zaslišujejo osumljenci najhujših oblik ogrožanja državne varnosti.

Varnostno. Ne le za neprebojnimi stekli – “eksplozivne” lopove in drogeraške posle bi slovenski FBI-jevci morali odkrivati na tajni lokaciji. Zaradi njihove varnosti. Namesto tega lahko pol metra od pisarn parkira vsak njihov potencialno osumljeni preiskovanec. Ob prostorih za tajna prisluškovanja pa policijski inšpektorji kaznujejo nasilne varnostnike nočnih lokalov in predrzne smučarje. Čeprav je bilo iz vodilnih policijskih nadstropij sprva uradno in neuradno slišati, da vsi ti varuhi reda in miru nikakor ne bodo v isti stavbi kot slovenski FBI, so na koncu vsi pristali v pisarnah, kamor niso želeli niti ljubljanski tožilci. Te namreč od sodniške soseske v središču prestolnice ločuje le osrednja Slovenska cesta. In če je v tem vsaj kaj dobrega, bodo zaradi tožilskega upora, da se ne preselijo, v davkoplačevalski blagajni ostali stroški dnevnega prevažanja iz Pogačarjeve palače s taksiji na sodišče.