Delovna zakonodaja tako ščiti javne uslužbence, da morajo zagrešiti tako rekoč najhujša kazniva dejanja, da bi si jih njihovi nadrejeni – največkrat dodatno “opogumljeni” s katastrofalnimi ugotovitvami pristojnih inšpektorjev – sploh upali odpustiti. Najnovejši primer prihaja iz ljubljanskega Vrtca Jarše.

Ravnateljica bi najraje videla, da se nasilje dogaja kje drugje. Saj se spomnite Sartra: pekel, to so vedno drugi. No, glede na izjave vpletenih staršev je imelo svoj pekel tudi nekaj (takratnih) tri-, štiri- in petletnikov. Kar nekaj časa. Posledice nekateri trpijo še danes. Vzgojiteljica jih je, tako starša, telesno kaznovala, manjkalo ni niti verbalnega nasilja. Pogosto jih je puščala same in jim vrtela DVD. In odziv ravnateljice? Pogovorite se z vzgojiteljico; izpišite otroka iz vrtca. Potem je vzgojiteljico prestavila v drugo enoto. Šele ko je inšpektorat naložil, naj izvede disciplinski postopek, je vzgojiteljico odpustila. S težkim srcem. Zato je najbrž do zadnjega delovnega dne kar delala z otroki.

Odločno. Namesto zavlačevanja bi se spodobilo odločno lotevanje problema. Kot je preprečitev (novega) nasilja. Kot je prijava suma nasilnega vedenja policiji in tožilstvu. Že to, da se kot vzgojitelj zaposli nekdo, ki nima ustrezne izobrazbe, zahteva odgovornost ravnateljice. Kaj šele če se tudi na sodišču trditve staršev dokažejo za resnične. Kaj pa bo do takrat? Ali vemo, kje zdaj dela problematična vzgojiteljica in ali je v stiku z novimi otroki? Ne. Toda zgodbo bomo spremljali še naprej.