Ko smo na dogovorjeni termin za intervju prišli v njeno pisarno v Ljubljani, je pila že tretjo kavo. "Vsaj tri premalo," v smehu pove evropska poslanka Irena Joveva. Pred tem je bila na enem izmed mnogih dogodkov v Hiši Evropske unije, ki se jim vselej rada odzove. Pa čeprav jo stanejo prepotrebne energije in prostega časa. Tega ob usklajevanju službenih obveznosti in skrbi za družino trenutno sploh nima, priznava. Razpeta je med Ljubljano in Brusljem, kamor leti enkrat na teden, enkrat mesečno prav tako potuje v Strasbourg. Usklajevanja in prilagajanja je zato ogromno, vsak trenutek prostega časa želi izkoristiti za družino. Pri tem pa ji na roko ne gre niti slaba letalska povezanost Slovenije.

Foto: Anže Petkovšek Irena Joveva Da je v njenem življenju trenutno veliko seljenja in lovljenja zadnjih trenutkov, priča tudi prizor, ki nas pričaka ob vstopu v njeno pisarno. Namesto namiznega ali pa vsaj prenosnega računalnika, ki marsikateremu politiku predstavlja osnovni pripomoček za delo, je imela na mizi odprto tablico. To prav tako nakazuje, da v politiko vstopa nov, mlajši val politikov, željan določenih sprememb, ki bodo imele največji vpliv na mlajše generacije.

Ker ji je ob začetku mandata epidemija covida-19 prekrižala načrte in se vsega začrtanega dela ter uveljavljanja določenih sprememb ni mogla takoj lotiti, se s tem pospešeno ukvarja sedaj. Nedavno je številnim svetovno znanim podjetjem, kot so Apple, Netflix, Google, poslala odprto pismo, v katerem je izpostavila pomembnost rabe slovenščine v digitalnem svetu, ki je bila zadnja leta izredno zapostavljena.

Pred intervjujem si je v pisarni vzela pet minut, da je lahko v miru zadihala, in nato povsem zbrano odgovarjala na naša vprašanja. Takšnega tempa je vajena še iz časa novinarske kariere. Takrat smo jo lahko gledali na televizijskih zaslonih, ko je poročala o notranji in zunanji politiki. V slednjo ima sedaj še boljši vpogled in je vanjo vpeta na drugačen način. Čeprav je spremenila poklic, svojega poslanstva ni, odločno pravi: "Še vedno želim služiti ljudem, prej kot poročevalka s terenov, zdaj kot sooblikovalka in soodločevalka o zakonodaji."

26. maja 2019 ste bili izvoljeni v parlament kot najmlajša slovenska evropska poslanka v Bruslju. Menite, da je v slovenski politiki dovolj prostora za mlajše, nove obraze?

Zelo odvisno. Pogled na nekatere pretekle liste strank lahko dokaj hitro razkrije, kje je prostora za mlade dejansko več oziroma kje manj in kje se samo delajo, da ga je dovolj. Nekateri mlade namreč namensko postavljajo na neizvoljiva mesta samo zato, da lahko rečejo, da mladino upoštevajo in jo slišijo. Čisto pokroviteljstvo, v resnici pa jim preveč godi 'status quo', ko o prihodnosti odločajo 70-, 80-letniki. To preprosto ne gre skupaj.

Z vsem dolžnim spoštovanjem do njihovega dela in izkušenj, ki zagotovo pridejo prav tudi mlajšim, a to, da mladina nima pojma, kakšne spremembe so potrebne za boljšo prihodnost, enostavno ne drži. Seveda je prav tako veliko odvisno od aktivacije mladih, mislim pa, da je tega vedno več.

Kaj je največja odlika, ki jo lahko mlajši politiki ponudite?

Zaradi marsičesa, kar se je dogajalo in se dogaja v delu politike, lahko razumem, da nam ljudje ne zaupajo. To pa še ne pomeni, da smo vsi isti. Nismo. To se trudim dokazovati vsak dan znova.

Politika močno vpliva na naša življenja in žal mi je, ko kdo reče, da je ne spremlja, ker se je/ga ne tiče. Tudi namenska odtujitev volivk in volivcev nekaterim strankam prija. Gradijo se na polarizaciji družbe, sovražnosti, na nekem svetu iz preteklosti …

Foto: Anže Petkovšek Irena Joveva

Ob tem moram vendarle reči, da mladim v politiki velikokrat ni lahko. Dostikrat nas želijo predstaviti kot neizkušene in prenaivne. A naivnost so očitali mnogim, ki so premikali meje. V resnici pa imamo prav mladi veliko svežih idej, energije, zagona in želje po spremembah, ki jih naša družba potrebuje. Zdaj in v prihodnosti. To so naše največje odlike.

Na isti dan, kot so bile volitve, so vam zdravniki napovedali tudi datum poroda. S hčerko Milo ste se nato redno udeleževali evropskih parlamentarnih sej, kjer ste poželi velik val odobravanja. Kako menite, da bi na vas takrat gledali v domačem parlamentu?

Drži. Bila je moja prva nosečnost, predviden datum poroda je bil 26. maj 2019. Na žalost se je vmes zgodil spontani splav, po spletu okoliščin pa sem na ta isti dan nato postala nekaj drugega; evropska poslanka. Naključje, vesolje, usoda … ne vem. Tako je pač bilo. Mati sem postala dve nosečnosti oziroma dve leti pozneje. Že večkrat sem izpostavila in še tolikokrat, kot bo treba, da ga vsi dojamejo, bom ponavljala stavek: ženska s kariero ni slaba mati in predana mati ni slaba uslužbenka. To dvoje se ne izključuje. Pika. Ženske, ki si tega želimo, moramo imeti možnost biti oboje hkrati.

Foto: Irena Joveva Irena Joveva In res je, ko sem z Milo prišla prvič v plenarno dvorano Strasbourga, so bili vsi navdušeni. Z njo na čelu (smeh). Verjamem, da imamo tudi v našem državnem zboru in nacionalni politiki super mame ter hkrati dobre političarke. Kljub temu menim, da če bi to storila pri nas, bi se ob to potezo zagotovo kdo obregnil.

Tako sklepam, saj ob moji potezi med kolegicami in kolegi res ni bilo niti enega negativnega komentarja, medtem ko sem na primer iz Slovenije dobila tudi kakšnega v smislu, če sem v Bruselj oziroma Strasbourg šla na porodniško. Menda v hecu, toda saj vemo, da je v vsaki šali tudi kaj resnice. No, ni pa šala to, da porodniške sploh nisem imela.

Opažate, da je v Sloveniji odnos do žensk in mater v politiki drugačen kot v preostalih koncih Evrope? Kako je politika pri nas sicer odprta za ženske?

Na splošno je v Evropi v politiki vedno več žensk na vodilnih položajih. To toplo pozdravljam, predvsem dejstvo, da je tak trend moč zaznati tudi v Sloveniji. Ne smemo pa tega jemati kot določene kvote. Gre za izjemno sposobne, prodorne, odločne ženske, ki pa se žal še vedno soočajo s stereotipi in predsodki in večjim šikaniranjem. Prav tako s predstavami o tem, kakšne bi ženske v politiki morale biti, ali smejo plesati na zasebni zabavi, kako bi se morale oblačiti, koliko otrok imajo, ali so poročene. Medtem ko je pri moških to običajno njihova zasebna izbira. Zakaj je bila Ursula von der Leyen 'mati sedmih otrok', Jean Claude Juncker pa 'kandidat za predsednika Evropske komisije'?

Slovenija Trikratni premier Janez Janša se ukvarja s to obleko

Čeprav so se določena dojemanja v zadnjih letih spremenila na bolje, še ne pomeni, da je vse že super in popolno. To bo takrat, ko se ne bomo več obremenjevali, čigav svet je politika. Dokler ti izzivi ostajajo, je absolutno prav, da se o tem pogovarjamo, opozarjamo in ozaveščamo. Če se katerakoli ženska kadarkoli odloči za nevstop v politiko izključno zato, ker ta velja za moški svet, potem kot družba res nismo nikamor prišli.

V Evropskem parlamentu sedite v odboru za kulturo in izobraževanje, odboru za zaposlovanje in socialne zadeve, odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter v posebnem odboru za pandemijo covid-19. Dela vam torej ne manjka. Ste imeli z usklajevanjem poklicne in starševske vloge kaj težav?

Seveda težave obstajajo, najbrž jih imamo vsi zaposleni starši. Je pa res, da je pri nekaterih poklicih izzivov toliko več. Pri meni so največji zagotovo tedenska potovanja. Prilagajamo se sproti, poskušam ne komplicirati oziroma komplicirati čim manj, čeprav mi je kot mami včasih to nepojmljivo (smeh). So vzponi in so padci, tako kot verjetno v vsakem domu. Največja ovira pa je brez dvoma nezadostna pripravljenost naših institucij za večje prilagoditve.

Foto: Irena Joveva Irena Joveva Na primeru epidemije covida-19 smo videli, da se da marsikaj urediti tudi na daljavo. Evropski parlament je res dobro zastavil svoj digitalni sistem, nato pa smo se ponovno vrnili v stare, pravzaprav zastarele okvire delovanja. Svetla izjema so sestanki političnih skupin. Razumem, da ne moremo vsega početi digitalno, toda vseeno sem prepričana, da bi moralo biti možnosti za to več. Pa niti ne le zaradi omenjenega, konec koncev tudi zaradi skrbi za okolje.

Pred vstopom v politiko smo vas videvali predvsem na drugi strani mikrofona, saj ste več let za komercialno televizijo pokrivali dogajanje v notranji in zunanji politiki. S kakšnimi občutki opazujete, kaj se trenutno dogaja v slovenskem novinarskem prostoru?

Z nič kaj prijetnimi. Vedno rečem, da sem sicer spremenila poklic, toda poslanstva nisem nikoli. Še vedno želim služiti ljudem, prej kot poročevalka s terenov, zdaj kot sooblikovalka in soodločevalka o zakonodaji. Res mi je mar za kakovostno novinarstvo, ker se zavedam pomena obveščene javnosti. Kredibilno obveščene, seveda, zato govorim o novinarstvu in ne o propagandnih glasilih, ki jih imamo tudi v Sloveniji veliko.

Torej, novinarstvo je tisto, ki je bilo v času prejšnje vlade pod izjemnim pritiskom na vseh ravneh. Aktualna vlada dr. Roberta Goloba se je lotila urejanja tega področja, čeprav ni lahko. Predhodniki so pustili veliko pasti in situacij, ki potrebujejo dolgotrajna ukrepanja in rešitve. To lahko vidimo na trenutnem primeru RTV Slovenija, kjer nastavljeni kader še vedno imobilizira delovanje javnega servisa.

"Na enem od zadnjih plenarnih zasedanj sem ostro obsodila pritiske maroških oblasti na tamkajšnje medije, govorili smo o situaciji v Grčiji, kjer je novinar Giorgos Karaivaz s smrtjo plačal svoje preiskovanje, ločeno se je razkrilo tudi vohunjenje, ki se je vodilo neposredno iz kabineta grškega predsednika vlade. Pa to žal ni edini smrtni primer novinarja ali novinarke v EU. Govorimo torej tudi o situacijah znotraj Unije, ne le o grožnjah ali nadzoru, pač pa o umorih. Prav je, da ukrepamo. In končno bomo."

   Irena Joveva

Tudi na ravni EU poskušamo dobiti močnejše orodje za ukrepanje. Končno smo v Evropskem parlamentu začeli z aktivnostmi za sprejemanje Evropskega akta o svobodi medijev, čigar poročevalka sem v imenu svoje politične skupine Renew Europe. Žal akta ne sprejemamo zgolj zaradi situacije z mediji na Madžarskem in Poljskem, akt je – predvsem zaradi nezakonite ustavitve financiranja Slovenske tiskovne agencije – 'navdahnila' naša prejšnja vlada s svojimi nesprejemljivimi in sramotnimi potezami. Ravno pred nekaj dnevi smo na odboru za kulturo potrdili mnenje, čigar poročevalka sem bila v imenu Renew Europe, o zaščiti novinarjev po svetu.

Kdaj pričakujete, da se bo stanje v slovenskem novinarstvu izboljšalo?

Novinarstvo mi je v preteklosti poklicno veliko dalo, zdaj pa mi daje ogromno kot nekomu, ki želi verodostojne informacije od profesionalnih ljudi z dobrimi pogoji za delo. Boli me, ko vidim, da so razmere vedno slabše, ne zgolj v Sloveniji, temveč po celotni Evropi in tudi širše.

Foto: Anže Petkovšek Irena Joveva Z aktom o svobodi medijev želimo zagotoviti dodatno, evropsko varovalko, za novinarsko neodvisnost, integriteto in delo medijev brez pritiskov, brez groženj, z ustreznimi pogoji in sredstvi. Zagotoviti pluralnost medijskega prostora, transparentnost lastništev in financiranj medijev, uredniško avtonomijo. Obsoditi in kaznovati moramo uporabo vohunske opreme, poskrbeti, da bodo mediji v digitalnem svetu enakopravni igralci in hkrati zaščitniki svobode govora, pravice javnosti do obveščenosti. Potrebujemo tudi neodvisne nadzorne organe v državah članicah, predvsem pa na evropski ravni potrebujemo primerna orodja za ukrepanje in dejanske posledice, sankcije, v primeru kršitev vsega naštetega.

To želimo doseči z omenjeno zakonodajo. Čeprav se zavedam, da akt ne bo rešil vsega na področju medijske svobode, bo pa zagotovo vsaj kaj izboljšal. To je cilj. Zagotovo pa je v Sloveniji treba urediti še marsikaj, kar ne bo padlo v pristojnosti tega akta. Recimo prekarno delo, več možnosti za preiskovalno novinarstvo … Mislim, da ima slovensko ministrstvo za kulturo tukaj odlično priložnost, da področje medijev in medijske svobode uredi tako, kot si novinarstvo zasluži. Računam na to, da ta priložnost ne bo zamujena.

Z vstopom v politiko ste se novinarstvu verjetno do konca življenja odpovedali. Odločitev kdaj obžalujete, ali menite, da lahko na tem položaju za javnost naredite več?

Že ob napovedi kandidature na evropskih volitvah sem povedala, da se ne glede na izid v novinarstvo ne vračam. Od tega ne odstopam. Odločitve ne obžalujem, ker ne gledam nazaj nanjo na tak način. Bila je težka, toda sprejela sem jo s tehtnim premislekom in zavedanjem, da lahko prav zaradi vsega, kar sem pridobila med opravljanjem tega poklica, zdaj še toliko bolj pripomorem k potrebnim spremembam.

V slovenski politiki in tudi na sploh v Sloveniji je veliko sovražnega govora. Kaj, menite, da je glavni razlog? Kako se proti njemu boriti, če že naši največji politični funkcionarji brez cenzure obračunavajo med seboj na družbenih omrežjih?

Sovražni govor je resnično velik problem, ki ga ne smemo ignorirati ali – še slabše – relativizirati. Resda živimo v časih krize na krizo, hkrati pa razmah družbenih omrežij omogoča ne le hitrejše komunikacije, temveč tudi vedno več norosti. Res vidiš, kako so nekateri izgubili čut za sočloveka. Manjka dojemanje, da to, kar damo v digitalni svet, ni nič manj resnično, kot če bi se zgodilo v fizičnem svetu.

Sovražni govor pogosto izhaja iz strahu, neznanja, predsodkov, jeze, razočaranj. Ravno zato je pomembno, da smo politiki dober zgled. Res je izredno nevarno, ko politiki začnejo srdito obračunavati z ostalimi, še huje pa je, ko se odločijo obračunavati kar z vsemi, s katerimi se ne strinjajo oziroma so ti po njihovi oceni preveč kritični.

Poleg vsega, kar lahko storimo na odločevalski ravni, se moramo proti sovražnemu govoru boriti z vsaj enako glasnim spoštovanjem in obsojanjem vsega, kar je manj kot to. Uspešnost boja v največji meri leži na obsojanju sovražnega govora s strani posameznic in posameznikov, saj njegova kultivacija izvira iz jasne, sprevržene podpore ljudstva, ki se napaja samo na tak način. Le jasno družbeno neodobravanje ga lahko izkorenini. Začne se pa definitivno pri vzgoji.

Ste bili sovražnega govora morda deležni v otroštvu? Kot ste v preteklih intervjujih že dejali, sta se vaša starša iz rodne Makedonije z željo po boljšem življenju preselila na Jesenice. Kako je bilo odraščati v Sloveniji?

V otroštvu nikoli. Ponosna sem na dejstvo, da so me starši, družina, sosedi, sošolci, učitelji očitno naučili pravih vrednot in dejanskega življenja mota EU 'združeni v različnosti'. Odraščala sem v popolnoma običajni delavski družini in s ponosom povem, da je oče delal v železarni Acroni, mama pa je bila čistilka v eni od jeseniških osnovnih šol. Od nekdaj cenim vse poklice ter se zavedam pomena in bistva skromnosti, pa tudi trdega dela in hvaležnosti. Vem, da jima je bilo težko, a starša sta mi omogočila odraščanje v stiku z realnim svetom, hkrati pa me spodbujala pri uresničevanju svojih želja. S sovražnim govorom sem se sama tako srečala veliko pozneje.

Menite, da smo kot narod odprti do "drugačnih", tujcev?

Ne bi rada posploševala naše odprtosti ali zaprtosti, ker so povsod ljudje, ki so napredni, ter povsod ljudje, ki so nazadnjaški. V Sloveniji so bili sicer storjeni določeni premiki, tudi zelo pomembni, toda še vedno ne moremo reči, da recimo ksenofobije ali neke nastrojenosti do tujcev pri nas ni. Ključno pa je, da so prej omenjeni nazadnjaki v manjšini in tako naj ostane.

izpoved Slovenke "Ko gremo skupaj ven, so v nas venomer usmerjeni pogledi in šepetanje"

Kako se sami spopadate z negativnimi komentarji, ki jih je moč prebrati na spletu?

S konstruktivno kritiko nikoli nisem imela težav. Po drugi strani se mi pa zdi problematično, ko me ljudje kritizirajo zaradi stvari, ki ne samo, da nimajo nobene povezave s tem, kar počnem, temveč so celo popolnoma izmišljene in ustvarjene z namenom škodovati. Takšni komentarji me sicer ne bolijo, ker o meni ne povedo nič, povedo pa vse o njihovih avtoricah ali avtorjih. Raje se osredotočam na pozitivne komentarje in odzive ljudi.

Na družbenih omrežjih pogosto delite iskrene zapise o življenjskih prelomnicah in svoje ranljivosti ne skrivate. Menite, da bi politiki javnosti morali biti bolj dostopni, ali prav zaradi prekomernega izpostavljanja osebnih trenutkov izgubijo določeno profesionalnosti?

Po mojem mnenju moramo biti javnosti dovolj dostopni. Objavljanje zasebnosti mora imeti meje, a to ne velja samo za politike, to bi moralo veljati na splošno za vse, ki smo prisotni na družbenih omrežjih.

Kar se konkretno nas politikov tiče, pa mislim, da je prav, da ljudem pokažemo, da smo tudi mi le ljudje. Jaz sem iskrena in ne znam blefirati. To, da sem evropska poslanka, ne pomeni, da sem vredna več od kogarkoli. Seveda so moje odločitve in moja glasovanja pomembna za ljudi, toda za njimi stojim, jih tudi redno skomuniciram, obenem pa je prav, da ti isti ljudje vidijo, da sem ranljiva, da imam čustva. Zakaj pa ne? Saj nisem robot. S prekomernim izpostavljanjem osebnih trenutkov bi vsakdo izgubil na profesionalnosti, toda če nekdo to počne z neko zdravorazumsko logiko, predvsem pa vse te stvari poveže v nekaj poučnega, je to kvečjemu zgolj pozitivno. Želim, da me ljudje poznajo in vidijo tako, kot sem.

Stereotipi žensk v politiki Stereotipi: "Z ženskami, ki vstopajo v politiko mora biti nekaj narobe"

Kako torej določiti mejo za zasebnost, obenem pa biti tu za ljudi?

Politiki moramo biti stoodstotno transparentni glede svojega dela, hkrati pa je prav, da imamo tudi pravico do zasebnosti v delih, ki se našega poklica ne tičejo oziroma nanj nimajo nobenega vpliva.

Mislim, da se meja določa z zdravo kmečko pametjo. Nikoli ne objavim nečesa zato, da bi se hranila z všečki ali kaj podobnega. Z objavo marsikatere osebne zgodbe tudi povežem vsebino, s katero se ukvarjam kot evropska poslanka, ker se mi zdi, da na tak način ljudem bolj približam zahtevnejše tematike. S kakšno drugo osebno zgodbo pa želim denimo ozaveščati, dati ljudem vedeti, da je prav, da spregovorimo o tabujih. Da je prav, da govorimo o (spontanih) splavih, o izgubah bližnjih, o duševnem zdravju, če to želimo. Tudi na tak način pokažemo, da smo tu za ljudi.

Ko sva ravno pri transparentnosti; pred časom so Evropski parlament pretresle novice o aferi s podkupninami in kovčki, polnimi gotovine v povezavi z nekaterimi tretjimi državami. Marsikateri evropski poslanec, s predsednico Evropskega parlamenta na čelu, se je znašel pod plazom kritik zaradi neprijave daril in določenih sponzoriranih potovanj. Kako komentirate vsa ta razkritja?

Takih dejanj nikoli nisem in nikoli ne bom razumela, kaj šele sprejemala za nekaj običajnega. Transparentnost je moja najpomembnejša vrednota, tako poklicno kot zasebno. Objavljam porabo mesečnega pavšala, objavljam vsak sestanek v sklopu svojega dela, enako velja za asistentke in asistente, javno stojim za vsakim svojim glasom. To sem nenazadnje dolžna volivkam in volivcem. Zagovarjam najstrožja možna pravila in se čudim kolegicam in kolegom, ki tega ne podpirajo. Pa jih je na žalost veliko. Ne glede na to, da takšni škandali vsakič znova zamajejo že tako načet ugled politike, ne bom pristala na metanje vseh v isti koš. Moja vest in moj obraz sta čista.

Nedavno ste izvršnemu direktorju podjetja Apple Timu Cooku posredovali pismo, v katerem ste poudarili, da morajo vsi, ki pridejo ponujat storitve na slovenski trg, spoštovati slovenski jezik. Kako, opažate, nas vidijo drugi narodi? Je Slovenija v njihovih očeh še vedno le "palček"?

Res je, pisala sem tako gospodu Cooku kot direktorjem podjetij s pretočnimi vsebinami, med drugimi Netflix, Disney+ in Amazon Prime. Problematika (ne)uporabe slovenskega jezika v digitalnem svetu je bila zadnja leta izredno zapostavljena, kar se vidi tudi v degradaciji našega jezika, predvsem pa v njegovi diskriminaciji in posledičnem izključevanju marsikoga iz družbenega življenja. Od otrok do starejših, predvsem pa gluhih, naglušnih, slepih, slabovidnih. Pomembno je, da v digitalnem svetu zagotovimo enakovreden položaj slovenskega jezika, ker je to naša pravica in naša izbira. Ne gre za to, da smo mi v njihovih očeh 'palček', gre za to, da ti ljudje preprosto mislijo, da jim nihče nič ne more. Dokazati jim moramo nasprotno.

Vse pa se začne s tem, kako sami dojemamo in predstavljamo svoj narod. V javnosti rado kroži, da smo Slovenci narod hlapcev, ki se vselej podreja. Ste to pri svojem delu tudi sami opazili ali imate s tem drugačne izkušnje?

Podpišem, vse se začne točno s tem. In mi nismo majhni, ta koncept neke majhnosti je v glavah tistih, ki ne vidijo dlje od sosedovega dvorišča oziroma tistih, ki ta koncept izkoriščajo za še večjo polarizacijo ljudi. Pri svojem delu tega ne opažam, morda ravno zato, ker ne gledam na naš narod na tak način. Predstavljam ga kot svojega, enakopravnega in enakovrednega. Ne spadam v del politike, ki si želi, da smo razumljeni in doumljeni kot karkoli manj od tega, ker je tako še lažje deliti in kregati ljudi. Nekaj hlapcev sicer zagotovo lahko naštejem, a mislim, da nas je dosti več borcev za boljši jutri.