Foto: Anže Petkovšek Anja Zupanc Pred časom je imel prijatelj priložnost na zdravniški pregled pred ordinacijo čakati skupaj z enim od nekdanjih uspešnih podjetnikov, ki je sicer tik pred tem na sodišče poslal opravičilo, češ da je tako bolan, da ne more niti do sodišča, kaj šele da bi tam sedel. Soditi pa bi mu morali zaradi poslovnih goljufij. No, gospod si je očitno v nekaj dneh le toliko opomogel, da je na kliniko prikorakal v popolni tekaški opremi, rahlo zadihan in prepoten, si v čakalnici veselo požvižgaval in ob pozivu medicinske sestre k zdravniku menda dobesedno priplesal.

Nujno. Seveda so bile te gospodove bolečine tako močne, da ga je moral zdravnik pregledati prvega, čeprav je v čakalnico stopil zadnji. Nikakor pa na pregledu ni zavlačeval. Celih deset minut je menda potreboval, da je zdravniku pokazal, kje vse in kako močno ga boli, in za to prejel potrdilo. Po čakalnici se je potem slišalo godrnjanje, češ, poglej, kako ti novinarji napihujejo in po nepotrebnem pišejo, da je ta gospod bolan, ko pa je čisto zdrav in svež. Dva meseca prej je namreč prav tega gospoda do vhoda na sodišče pripeljal prijatelj, v dvorano pa so ga morali skorajda prinesti. Pred sodnico je zdržal vsega pol ure. Podobno je bilo, ko sem ga, dva dni po obisku zdravnika na kliniki, spremljala na sodišču. Med hojo se je opiral na bergli. Zdržal je le toliko, da je sodnici predal opravičilo, kako hudo poškodovan je.