Foto: Saša Despot Sergeja Hadner Hvala Zelo me je presenetila izjava Mojce Mihelič, predsednice Združenja ravnateljev in pomočnikov ravnateljev Slovenije, ki je nedavno dejala: "Tisto, kar bi si želela, da bi naša javnost končno razumela, da smo šole vzgojno-izobraževalne institucije, ne prehranske ustanove, ne vrtičkarske ustanove in ne finančne ustanove." Svojo tezo je še podkrepila: "Naše delo ni prehranjevanje otrok. Delo v šoli je vzgoja in izobraževanje."

Pustimo ob strani dejstvo, da so šole po zakonu dolžne učencem zagotoviti en obrok dnevno, torej je prehranjevanje učencev prav tako delo šol, osredotočimo se na ločnico med vzgojo in izobraževanjem na eni strani in prehranjevanjem na drugi, ki jo je postavila prva med ravnatelji.

V Sloveniji je otroška debelost eden ključnih javnozdravstvenih izzivov. Po podatkih SLOfit je bilo v šolskem letu 2021/22 prekomerno telesno težkih več kot 18 odstotkov dečkov, z debelostjo je živelo več kot šest odstotkov dečkov, morbidno debelih je bilo skoraj dva odstotka. Prekomerno prehranjenih je bilo skoraj 17 odstotkov deklic, skoraj pet odstotkov deklic je živelo z debelostjo, skoraj odstotek in pol je bilo morbidno debelih.

Prekomerna prehranjenost se velikokrat nadaljuje v odraslem življenju, slabša kakovost življenja in je dejavnik pri številnih boleznih. Vloga izobraževanja o uravnoteženi prehrani je tako ključna že v osnovni šoli. Kot tudi izobraževanje o masovni vzreji živine, posledicah, ki jih taka vzreja pušča na zdravju ljudi, posledicah za okolje in ne nazadnje o nehumanem odnosu do drugih živih bitij.

Če želimo, da naši otroci odrastejo v zdrave in odgovorne posameznike, morajo biti te teme prisotne v vseh vzgojno-izobraževalnih zavodih in se poleg tega odražati na jedilnikih, ki jih pripravijo šole. Ne rečem, da se na šolskih jedilnikih od časov, ko so pred petimi, desetimi leti šolo obiskovali moji otroci in so že za zajtrk dobivali suhomesne izdelke, bureke, hot doge in pice, ni marsikaj spremenilo. Jedilnik osnovne šole Danile Kumar, kjer je zgoraj omenjena Mojca Mihelič ravnateljica, to dokazuje. Je raznolik, vsebuje veliko svežih sestavin in tudi stročnic. Ponuja običajno in brezmesno kosilo. A ta "običajna" kosila so, morda z izjemo enega dne, mesna! 

Jedilnik naj bi bil pripravljen na podlagi smernic, ki jih je lani prenovil zavod za šolstvo. Glede na smernice naj bi bilo meso in mesni izdelki v prehrano vključeni do štirikrat mesečno, če je organiziran en obrok dnevno, in do še šestkrat mesečno, če sta organizirana dva obroka dnevno. Na OŠ Danile Kumar  priporočilo iz smernic dosežejo že skoraj v enem tednu. Zrezek, golaž, mesna štruca, mesni namaz, salama... so na jedilniku "običajnih" obrokov skoraj vsak dan, če ne celo dvakrat na dan. Seveda je tako tudi na drugih šolah, da ne bo pomote, ljubljansko šolo, ki velja za elitno, smo vzeli le za primer.  

Razprave o šolski prehrani so se v središču pozornosti ponovno znašle zaradi predloga muslimanske skupnosti, naj šole uvedejo tudi meni brez svinjine. Ko so sedem tednov preučevali jedilnike na slovenskih osnovnih šolah, so ugotovili, da je svinjina na šolskih krožnikih prepogosto, v povprečju dvakrat do trikrat na teden. Po mnenju številnih prehranskih strokovnjakov naj bi svinjino jedli le nekajkrat na leto in še takrat kupljeno pri zaupanja vrednih kmetih, če je le možno, naj bi bila ekološko vzgojena. To je za šole seveda neizvedljivo, zato se sprašujem, kaj svinjina sploh dela na šolskih jedilnikih?

Svinjina vsebuje veliko beljakovin, prav tako je bogata z minerali in vitamini. Je odličen vir cinka. A hkrati vsebuje veliko holesterola in maščob in je edino živalsko meso, ki ima maščobo tudi v celicah. Svinjina iz množične reje pogosto vsebuje rastne hormone, antibiotike in tudi pomirjevala, kar uničuje črevesno floro in povzroča vnetja. Svinjina vsebuje tudi histamin, ki povzroča dodatne težave alergikom. Svinjina vsebuje toksine, parazite in bolezenske klice, ki so lahko smrtno nevarni.

Seveda bo večina ob zgornjih argumentih samo zamahnila z roko ali jih preslišala, ker je pač šolska prehrana, tako kot še marsikaj, vse bolj politizirana in orodje desne politične opcije, ki zagovarja, naj se tujci, "prišleki", privadijo na slovensko kulturo prehranjevanja s svinjino. A manj ali sploh nič svinjine ni (vedno) stvar religije, pač pa razgledanosti, izobrazbe ter skrbi zase in svoje bližnje. 

sergeja.hadner@styria-media.si

Odgovor na kolumno »Muslimani gor ali dol, kaj svinjina sploh še dela na krožnikih učencev!«

Ker je kolumna v nekaterih delih netočna in zavajajoča, podajamo kratek odgovor na nekaj ključnih točk besedila.

Avtorica navaja, da je svinjina »edino živalsko meso, ki ima maščobo tudi v celicah«. Trditev, da je svinjina edino meso z znotrajcelično maščobo, ne drži, kajti vsebujejo jo mišične celice vseh živali.

Avtorica tudi navaja, da »Svinjina iz množične reje pogosto vsebuje rastne hormone, antibiotike in tudi pomirjevala, kar uničuje črevesno floro in povzroča vnetja.«, kar je zavajanje. Zakonodaja v Evropski Uniji (EU) je namreč glede uporabe rastnih hormonov, antibiotikov in pomirjeval zelo stroga, tako kar se tiče uporabe, kot tudi karenc in preprečevanja pojavljanja ostankov zdravil v mesu za prehrano ljudi. Eksogeni rastni hormoni za namen izboljševanja rastnosti so v EU že dolgo celo strogo prepovedani, prav tako uvoz in prodaja mesa živali, ki so bile vzrejene ob uporabi rastnih hormonov (npr. meso iz ZDA, kjer je uporaba rastnih hormonov trenutno dovoljena). V EU obstaja tudi močna regulativa uporabe preostalih veterinarskih zdravil s karencami, ki preprečujejo, da bi se ostanki teh zdravil pojavljali v mesu, kot navaja avtorica. Resda še vedno obstaja možnost anomalij in občasnih tovrstnih incidentov – po podatkih EFSE, Evropske agencije za varnost hrane, se takšnih proizvodov na trgu pojavi le ≈0,2% in delež iz leta v leto pada. Na osnovi obstoječe EU zakonodaje glede uporabe veterinarskih zdravil ter ostankov le-teh v živilih, in uradnih podatkov stanja na trgu, lahko torej trdimo, da je svinjina oziroma meso, ki ga kupimo v Sloveniji (EU), splošno zelo varno.

Nadalje avtorica navaja, da »… Svinjina vsebuje tudi histamin, ki povzroča dodatne težave alergikom. Svinjina vsebuje toksine, parazite in bolezenske klice, ki so lahko smrtno nevarni.«, kjer gre za zavajajoče trditve, saj se poved bere, kot da je uživanje svinjine smrtno nevarno. Najprej, histamin nastane z razgradnjo aminokisline histidin in se v proizvodu kopiči s časom staranja, zorenja in fermentacije, zato je njegova vsebnost visoka predvsem v procesirani hrani, v svežem mesu (ne samo v svinjini!) ga je malo. Seveda pa histamina ne najdemo le v mesu, ampak ga vsebujejo tudi mnoge rastline, na primer špinača, avokado, paradižnik in jajčevec. Ne nazadnje pa je na tem mestu potrebno poudariti, da alergije bistveno pogosteje kot meso, povzročajo rastlinski proizvodi, npr. jagode, kivi, oreščki itd.

Kar se tiče vsebnosti »toksinov, parazitov in bolezenskih klic«, velja v EU podobno stroga regulativa, kot smo navedli pri veterinarskih zdravilih, trupi živali pa so v klavnicah ob zakolu natančno pregledani s strani veterinarske inšpekcije. Kontaminacije, najpogostejša je sicer salmonela, so v veliki večini posledica bodisi neprimernega skladiščenja, nezadostne toplotne obdelave, ali navzkrižne kontaminacije (t.j. kontaminacije zaradi neposrednega stika z drugimi kontaminiranimi živili), ki pa se, ob doslednem upoštevanju pravil o ravnanju z živili v prehranski verigi ne bi smela zgoditi. Tukaj je treba poudariti tudi to, da so delavci, ki so vključeni v ravnanje s hrano v šolah na tem področju ustrezno izobraženi, hkrati pa spet pod strogim nadzorom inšpekcije.

Kot zanimivost dodajamo, da je zgodovinsko sicer res držalo, da je meso prašičev lahko vsebovalo zgoraj navedeno, zaradi česar so religije na bližnjem vzhodu tudi kar kategorično prepovedale uživanje svinjine. Vendar gre tu upoštevati najprej klimatski vidik; v našem zmernem podnebnem pasu je bilo tovrstnih problemov manj, ob sodobnem načinu reje, predelave in shranjevanja pa so zelo enostavno obvladljivi.

Naj zaključimo, da je svinjina ob normalnem in zmernem uživanju zdravo in za delovanje organizma ugodno živilo.

Janko SKOK, Maja PREVOLNIK POVŠE, Dejan ŠKORJANC (Katedra za živinorejo, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru) in Martin ŠKRLEP (Oddelek za živinorejo, Kmetijski inštitut Slovenije)