Po slovenskih mestih vse več avtohtonih slovenskih čebel, kar seveda ni pomembno le zaradi medenja. Čebele oprašujejo drevesa in vrtove, skrb za njih pa izboljšuje tudi kakovost življenja.

Foto: Anže Petkovšek Peter Pečenko, urbani čebelar. Sicer mestni med ni neokusen, pravi Ljubljančan Peter Pečenko, nasprotno, razmere za čebelarjenje znotraj ljubljanske obvoznice so po njegovih besedah optimalne, saj je v premeru petih kilometrov, kolikor dolgo pot čebela povprečno preleti med panjem in pašnimi površinami, dovolj zelenih in raznovrstnih površin.

"Na podeželju prevladujejo kmetijske monokulture, kar pomeni, da imajo te čebele lahko samo eno vrsto paše. Travnike pa tako in tako spomladi takoj pokosijo, še preden začnejo cveteti,kar pomeni, da travniške paše ponavadi sploh ni. Potem so tukaj poljščine. Če je to ogroščica je to samo to in nimajo kaj velike izbire. Tukaj v Ljubljani imajo na razplogajo polno rož, dreves. Samo poglejte naokrog," je dejal. 

Kakovostnejši od podeželskega medu

In zaradi tega je mestni med  pogosto celo kakovostnejši od medu, ki ga pridelajo na podeželju, čeprav je v mestih težje pridelati sortni med: "Ta med je najbolj kvaliteten zato, ker je najmanj obremenjen s pesticidi. Če v Ljubljani kdo nekaj posiplje s pesticidi, so čebele tako pametne, da tja ne gredo in zaradi velike izbire pač gredo drugam.Tukaj v Kosezah imajo  čebele veliko drugega na voljo in ne bodo šle tja, ker vedo, da jih bo to ugonobilo. Na vasi, kjer prevladujejo monikulture, nimajo izbire, cvetni prah pa je treba nabrati, saj brez njega ne bodo vzgojile zalege,"  življenje mestnih čebel opiše naš sogovornik. 

Čebeljo pot, v katero so združeni ljubljanski urbani čebelarji, povezuje 31 članov

Za ogled njegovih panjev se je bilo treba odpravit na ljubljanske strehe - najprej nad Kino Šiška: "V Ljubljani imamo Čebeljo pot, za katero se je mestna občina še prav posebej angažirala, sam sem del te čebelje poti na Kinu Šiška, kjer združujejo kulturo in skrb za naravo," pravi Pečenko.

Na strehi bloka v Kosezah, kjer tudi stanuje, stoji še osem njegovihg panjev, na svoj balkon pa je naš sogovornik postavil pitalnik, kar je v teh vročih dneh še posebej pomembno: "Sicer jim je tak pitalnik postavil še sosed, ko je videl, da so žejne. To vodo prinesejo gor in jo po majhnih kapljicah porazporedijo po panju, s tem ventilirajo in hladijo panj," nam ob lepem razgledu na Rožnik in Toško Čelo, na vrhu enega od terasastih blokov v Kosezah, pripoveduje Peter.

"Letijo do Rožnika, kjer je največ kostanja, med, ki ga naberejo v Kosezah, pa je glavnem lipa. Jaz ne pobiram sproti, ampak poberem na koncu in dobim med, ki se mu reče ljubljanski gozdni med," dodaja. 

V Kosezah imam osem panjev, na Kinu Šiška dva, štirje so še v Rožni dolini.  Medu je veliko, vendar ga ne prodajam. Kar predelam razdelim med družino in prijatelje. 

Zaradi suše letos bolj slaba paša

V tem času ljubljanske čebele nimajo redne paše, zato je pomoč čebelarja nujno potrebna in sicer obliki sladkorne razstopine,  kot nadomeste letos sicer skromne naravne paše. Kot pravi Pečenko, bi brez teh dodatkov matice prenehati zalegati, čebelar pa s tem vpliva na številčno moč družin, ki za zimo potrebujejo zalogo. 

Seveda so ga že pošteno popikale

In kaj pravega Ljubljančana pripravi do tega, da postane urbani čebelar? 

Foto: Anže Petkovšek Peter Pečenko, urbani čebelar. "Enkrat sem odprl knjigo, začel malo brat in si rekel to je to. Sicer sem po poklicu arhitekt, čebelarjenje je moj hobi. Sicer smo v družini že imeli čebele, moj oče je imel čebele, vendar me takrat niso tako pritegnile. Seveda je to odgovornost, pa tudi popikale so me že. Prvi roj sem dobil v Kosezah in takrat sem začel. Mislim, da so rojile v na drevesu, bil je velik roj. Vzel sem lestev, šel gor in moram reči, da so me zelo popikale, saj nisem bil zaščiten," nam je še povedal Pečenko, ki se je tako pridružil urbanim čebelarjem, panje pa postavil na streho, saj je v mestu kljub temu treba paziti, da čebele ne motijo življenja prebivalcev. 

vanda.levstik@zurnal24.si