Brezdomstvo ni le ljubljanski problem, kot se rado prikaže. Brezdomci so po besedah ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) stalen pojav in značilnost večjih urbanih središč, kot so Ljubljana, Maribor, Koper, Jesenice, Nova Gorica in ostalih večjih mest po Sloveniji. Posledično naj bi ga pomagala razreševati celotna država/družba, ki pa se je po besedah strokovnjakov in nekaterih neprofitnih organizacij z njim doslej spodala precej neuspešno. Slovenija je ena tistih držav znotraj Evropske unije, ki (še) nima izoblikovane nacionalne strategije na področju brezdomstva. To reševanje oz. angažiranje čim širšega nabora različnih akterjev omenjene problematike precej omejuje oz. upočasnjuje.

pri nas Takšne so možnosti brezdomcev pri zaposlitvi kmalu Brezdomstvo v Ljubljani: vse večja težava, ki se ji obeta rešitev

Komentar Najlepše mesto na svetu z napako

Prav tako pri nas ne razpolagamo z uradno definicijo brezdomstva, nimamo pa niti uradnih podatkov o številu brezdomnih in stanovanjsko izključenih. Tudi raziskave s tega področja so redke. "Vse omenjeno predstavlja pomembno oviro pri razvoju sistemskih in integriranih politik naslavljanja stanovanjske ranljivosti in brezdomstva, kot skrajne in kumulirane oblike socialne izključenosti, pri nas," pojasni Simona Smolej Jež z Inštitutu RS za socialno varstvo (IRSSV).

Foto: Saša Despot kralji ulice Za boljšo predstavo o številu brezdomcev na inštitutu vodijo zbirko podatkov o številu oseb, ki so bile v posameznem letu vključene v socialnovarstvene programe na področju brezdomstva. "V te programe je bilo v obdobju od leta 2013 do leta 2021 vključenih od 2500 do 4000 uporabnikov oziroma brezdomnih oseb. V tem obdobju je pristojno ministrstvo (MDDSZ) sofinanciralo od 15 do 23 programov, kar tudi vpliva na število vključenih uporabnikov. Tako lahko na primer zaznamo znatno zvišanje števila uporabnikov programov v obdobju od leta 2016 do leta 2018, ko se je predhodno v obdobju od leta 2015 do leta 2017 zvišalo tudi število programov," razloži sogovornica. 

MDDSZ je v letu 2022 sofinanciralo 22 socialnovarstvenih programov, od tega 17 namestitvenih, v skupni vrednosti 2,1 milijona evra. Med vsemi programi za brezdomce je bilo petnajst programov, ki uporabnikom nudijo ležišča. Gre za t. i. nastanitvene programe, ki pa se v zadnjih letih vse bolj usmerjajo tudi v nastanitveno podporo in celovito pomoč brezdomnim in stanovanjsko izključenim. 

Foto: Arhiv Inštitut RS za socialno varstvo Število socialnovarstvenih programov za brezdomce in število uporabnikov (2013 – 2021)

Čeprav natančnih podatkov o številu brezdomcev prav tako ne posedujejo na MDDSZ, dodajo, da je bilo v letu 2021 v okviru socialnovarstvenih programov zabeleženih okrog 3590 uporabnikov in potencialnih uporabnikov. V programih je bilo na voljo 325 ležišč za začasno nastanitev uporabnikov.

"Zbirka ponuja tudi nekaj demografije; glede na podatke zadnjih treh let lahko ugotovimo, da je med osebami, ki so vključene v socialnovarstvene programe na področju brezdomstva, približno četrtina žensk (v letu 2019 26,9 %, v letu 2020 21,7 % in v letu 2021 26,7 % vseh uporabnikov), ostali uporabniki so moškega spola."

Simona Smolej Jež

Na MDDSZ ob tem izpostavijo negativen in skrb vzbujajoč trend; kljub temu da so programi za brezdomce primarno namenjeni polnoletnim osebam, so v letu 2021 zabeležili kar 164 mladoletnih uporabnikov.

Dr. Maša Filipovič Hrast s Fakultete za družbene vede, ki se ukvarja s preučevanjem brezdomske problematike, pojasni, da se razlog za naraščajoč trend skriva v številu novih programih, ki jih podpira MDDSZ in so preventivne narave. Ti so predvsem namenjeni preprečevanju deložacij. "Ker so uporabniki teh storitev pogosto družine, so vanje vključeni tudi otroci. V tem smislu je to znak pozitivnega trenda ustanavljanja novih preventivnih programov, ki so ključni na področju brezdomstva. Žal so še vedno premalo razviti," razloži. Poudari, da je prav preventivno delovanje ključno tako za splošno preprečevanje brezdomstva, predvsem pa za preprečevanje brezdomstva med družinami z otroki.

Foto: Profimedia brezdomci Nato doda, da pa del teh podatkov na žalost res zajema tudi otroke kot uporabnike drugih storitev za brezdomce. Po njenem mnenju bi si omenjen trend zaslužil prioritetne obravnave in potencialno razvoj specifičnih storitev za skupine posameznikov, ki sicer niso primarno predvideni uporabniki obstoječih programov.

Kot opaža, posamezne občine in centri za socialno delo že sedaj prioritetno rešujejo položaj družin z otroki, saj se zavedajo, da je ključen pristop k takojšnji varni namestitvi, primarno v bivalni enoti ali v neprofitnem najemnem stanovanju: "Primerna nastanitev je temeljna pravica vsakega psoameznika in je seveda ključna za zdravje, kakovostno življenje in razvoj otroka."  A zatakne se pri premajhni razvitosti neprofitnega najemnega sektorja in predvsem pri (ne)dostopnosti do neprofitnih najmenih stanovanj, ki sta del širše stanovanjske problematike v Sloveniji. Pri tem pa ne pomaga niti slaba razvitost profitnega najemnega sektorja.  

intervju "Vedno znova sem zgrožena, saj se stigma samo še poglablja"

Pomanjkljivosti na tem področju ne manjka

Za spremljanje podatkov o brezdomstvu bi bilo po mnenju Smolej Jež sicer najprimerneje uporabiti kombinacijo metod; administrativnih virov podatkov in zajem podatkov v določeni časovni točki, na primer štetje brezdomnih oseb na ulici enkrat letno. To danes že uporabljajo številne države. Vendar pa nobena od metod ni "idealna", saj ponuja zgolj delni vpogled v situacijo brezdomstva, ker ne zajame skritega brezdomstva, poudari.

Sama glavno težavo pri reševanju brezdomske problematike pri nas vidi v tem, da se omenjenega problema lotevamo parcialno oziroma sektorsko. Ukrepi in programi za brezdomne so zaenkrat usmerjeni predvsem v lajšanje posledic brezdomstva, ne pa v njegovo preprečevanje oz. preventivno na tem področju.

Do jeseni poteka raziskava »Brezdomstvo v Sloveniji: obseg, značilnosti in stališča«, financirana od Javne agencije za raziskovalno dejavnost v Republiki Sloveniji, ki jo izvajata Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani in Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo. Raziskava naslavlja pomanjkanje podatkov o brezdomstvu v Sloveniji, potrebo po zbiranju podatkov na nacionalni ravni, in poglobljenem razumevanju pojava na podlagi kompleksne opredelitve brezdomstva, ter poznavanju tako njihovega obsega kot tudi sociodemografskih značilnosti (tj. njihovega profila). Drugi cilj raziskave je razumevanje stališč ljudi do te izjemno ranljive in večkratno izključene skupine prebivalstva.  Povezavo za več informacij najdete TU. 

"Nacionalna strategija za področje brezdomstva, ki bi temeljila na uradnih podatkih in bi predstavljala podlago za celostno naslavljanje te problematike, je torej nujna. Smernic in predlogov za oblikovanje politik in celostnih strategij na področju brezdomstva je kar nekaj, vsi pa izpostavljajo pomembnost podatkov in kontinuiranega raziskovanja tega področja, razumevanje brezdomstva kot večdimenzionalnega problema, preventivnega delovanja oziroma preprečevanja brezdomstva," je jasna strokovnjakinja.

Foto: Anže Petkovšek ljubljana 17.11.11, brezdomec, brezdomci, podhod Kongresni trg, speci brezdomec

Na MDDSZ pa se na očitke odzivajo z besedami, da se na potrebe posameznih ciljnih skupin tudi z oblikovanjem ključnih strateških dokumentov nenehno odzivajo. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2022-2030 (Uradni list RS, št. 49/22) tako določa usmeritve za delovanje in razvoj sistema socialnega varstva v navedenem obdobju. "Na področju razvoja socialnovarstvenih programov, ki so namenjeni preprečevanju in reševanju socialnih stisk ranljivih skupin prebivalstva, se v prihodnje predvideva prestrukturiranje mreže socialnovarstvenih programov, ki bo izvedeno postopoma," dodajo.

Slovenija Takšno je življenje slovenskih brezdomk

V okviru petih tipov programov, med katerimi izpostavljajo nastanitvene programe in programe psihosocialne podpore, se za okvirno 25 % predvideva povečanje števila programov, ki ponujajo nastanitve za ciljne skupine: brezdomci, osebe s težavami v duševnem razvoju, uporabniki prepovedanih drog in razvijanje nastanitvenih programov glede na potrebe na terenu. Poleg tega se za programe psihosocialne in rehabilitacijske pomoči, med drugim namenjeni brezdomcem, zasvojenim, osebam s težavami v duševnem zdravju in osebam z izkušnjo nasilja, načrtuje povečanje števila programov in razširitev obstoječih programov. Okvirno za približno 40 % ter zagotovitev enakomerne regijske dostopnosti programov.