Včeraj smo v članku Smrt otroka še vedno tabu tema pisali o problematiki razumevanja in spremljanja staršev, ki so izgubili otroka med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. V društvu Hospic, ki je v Celju organiziralo predavanje na to temo, so mnenja, da je pri nas to še vedno tabu, ne samo med ljudmi, temveč tudi med strokovnimi delavci.

Mašina zgodba o izgubi Santina in Roka
Predstavljamo vam zgodbo Maše, ki je decembra lani rodila dva fantka. "Bila sem noseča z enojajčnima dvojčkoma. Seveda mi je ginekologinja razložila, da bo to zelo rizična nosečnost, ampak da bi ju izgubila, nisem niti pomislila. Na zadnjem pregledu novembra je bilo še vse v redu. Vendar mi je kmalu po tem začel hitro rasti trebušček. Mislila sem, da je to normalno, saj sta le bila dva, vendar naslednjega pregleda nisem dočakala," začne svojo pripoved.

Nekaj dni pred tem ji je namreč začela odtekati voda. Z možem se je odpravila v porodnišnico. Postavili so ji diagnozo TTTS, sindrom transfuzije od dvojčka k dvojčku. V enem ovoju je bilo premalo plodovnice, v drugem pa mnogo preveč. Niti operacija niti izčrpavanje plodovnice v njenem primeru nista prišla v poštev.

"Tako so me odpeljali samo še v porodno sobo, saj sem že imela popadke in lahko sem samo čakala na porod ter upala, da bo vsaj tisti, ki je večji in bolj razvit, preživel. 18. 12. 2009 sem okoli dveh zjutraj rodila dva majhna fantka. Prvi, Santino, je zajokal in so ga takoj odpeljali na intenzivno nego. Bil je v inkubatorju in upali smo, da ga ne bi izgubili. Drugi, Roko, ni zajokal, pol ure po rojstvu je umrl. Vendar je upanje ostalo vsaj za enega. 14 ur po rojstvu pa se mi je svet čisto porušil. Poklicali so me in mi povedali, da se tudi drugi fantek poslavlja. Bila sem nemočna, jokala sem že drugi dan, porušili so se vsi načrti, nisem vedela, kako naj živim dalje, poleg vsega sem morala misliti še na starejšo hčerko. V porodnišnici sem se poslovila od obeh, čeprav imam sliko v spomin samo od Santina, za kar mi bo žal vse življenje."

Brez partnerja ne bi preživela
Veliko oporo je našla v partnerju. "Moram reči, da brez njega ne bi preživela. Samo on in starejša hči mi dajeta moč, da živim. Samo z njima se lahko pogovarjam o izgubi in to je največ vredno."

Boleča tišina
Prijatelji in družina so ji sicer ponudili oporo, a že kmalu so o tem nehali govoriti. "To zelo boli, saj nam dajejo vedeti, da je to treba pozabiti. Vendar svojih otrok človek nikoli ne more pozabiti. V mojem srcu bosta vedno živela," pravi Maša in doda, da ji je pri vsem najbolj pomagal pogovor z mamicami, ki so doživele podobno izkušnjo.

Izgubljenih otrok ne more nihče "zamenjati"
"Večina ljudi nam je izrazila sožalje ob izgubi, vendar izrečejo tudi mnogo besed, ki samo bolijo. Najhuje je, ko ne znajo sočustvovati, čeprav imajo svoje otroke, nikoli ne pomislijo, kako bi se sami počutili, če bi izgubili svojega otroka, preden izrečejo kakšno besedo. Najbolj boli, ko rečejo, naj se zdaj ne obremenjemo s tem; naj pozabimo, saj smo še mladi, še bomo imeli otroke. Nikoli pa ne razmislijo, da ne bodo takšni, kot sta bila ta dva, nobeden ju ne bo mogel zamenjati. Želim si le, naj gredo prižgat kakšno svečko v spomin na moja dva fantka, naj me vprašajo, kaj se je zgodilo, naj sočustvujejo z mano. Čeprav bom ob pripovedovanju jokala, je dobro zame, da se pogovarjam o tem. Nočem, da me samo gledajo od daleč ali da se izogibajo pogovoru ali celo mene, saj vem, kaj mislijo. To me žalosti in mi je še huje," še pripoveduje Maša.