Na zakone lahko izglasuje veto, a ga poslanci odpihnejo kot nadležno muho, po hitrem postopku z novim glasovanjem.
Bolj presenetljivo od same institucije je to, da je tudi v našem nepopolnem drugem domu parlamenta le ena ženska. Ena. Ob 39 moških.
Kot se ne morem sprijazniti s tem, da v soočenjih na televiziji med politiki in gospodarstveniki redko ugledamo gospo, se ne morem niti s tem, da civilno družbo naše države zastopa ena sama ženska.
V državnozborske klopi se jih je v tem sklicu parlamenta res zrinila slaba tretjina, vendar se bojim, da po naključju. Zato, ker novinci na političnem parketu niso dobro naštudirali izvoljivih in neizvoljivih okrajev njihovih kandidatov in so gospe zakorakale v parlament bolj po sreči kot namenoma.
Vsakič, ko spremljam kakšno tako moško pogovorno oddajo ali ko se zgražam ob posebej ženskam namenjeni oddaji za 8. marec, se sprašujem, kje je razlog.
Neambicioznost Slovenk? Tradicionalna družba, kjer mora biti ženska najprej žena in mati, če ji ostane kaj energije, pa se lahko “ukvarja” še s kariero?
Privzgojena modrost, da pametnejši obmolkne? Nevidna pregrada, v katero se ženske zaletijo med napredovanjem, medtem ko jih njihovi manj ali enako sposobni kolegi prehitevajo po levi? Kolegialnost med moškimi? Vsi ti utečeni stereotipi?
Vlado bomo verjetno dobili kmalu po 8. februarju, kulturnem prazniku, zato lahko upamo, da bo kljub ukinjenemu kulturnemu ministrstvu – kulturna. Res je, da zaradi v povprečju nižjih plač ženske manj prispevamo v državni proračun. A morda bi bilo vseeno vredno počakati do 8. marca, da bi bila tudi v vladi več kot ena ženska. Pa še tej njeni kolegi, moški, niso zaupali denarnice.