Publicist Roman Leljak je v začetku novembra javnosti predstavil dokumente, iz katerih je po njegovih navedbah razvidno, da so pripadniki takratne Službe državne varnosti (SVB) 3. julija 1972 v Salzburgu ugrabili Stjepana Crnogorca, ga odpeljali v Ljubljano, ga mučili in nato likvidirali.

Po navedbah Leljaka je bil Crnogorac ubit kmalu po seji sekretariata Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (CK ZKS), ki je potekala 13. julija 1972 in na kateri so razpravljali o sovražnih dejavnostih. Na njej sta bila navzoča tudi Milan Kučan in Boris Mužič, ki je po navedbah Leljaka ugrabil Crnogorca in ga je Leljak pred kratkim tudi kazensko ovadil avstrijskim organom pregona. Mužič naj bi na omenjeni seji po navedbah Leljaka Kučana podrobno obveščal o primeru. Slednje je na petkovi seji komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti ponovila tudi predsednica komisije Eva Irgl.

Kučan vpletenost zanika

A Kučan to zanika. Kot dokaz si je v Arhivu RS priskrbel gradivo in stenogram omenjene seje, iz katerega, kot navaja, izhaja, da o Crnogorcu na seji ni bilo govora. "Ne na tej ne na katerikoli drugi seji, na kateri sem sodeloval, ni bil nikoli govora o načrtovanih likvidacijah političnih nasprotnikov režima," navaja v dopisu, poslanem na omenjeno komisijo DZ.

Razprava na omenjeni seji je bila po njegovih besedah v celoti posvečena sistemskim vprašanjem delovanja SDV in preverjanju uresničevanja smernic za njeno delovanje. "Moje takratno stališče je bilo, da meje področja delovanja službe državne varnosti določa zakon, da politična presoja ne more biti prepuščena tem službam, nadzor nad njimi pa ne sme biti v pristojnosti zveze komunistov, ampak skupščine," navaja.

Dodaja še, da se je informacija o teroristično-diverzantski skupini, ki jo je pripravil izvršni biro predsedstva  CK ZKJ, nanašala na dogodke v BiH. Mužič, ki je bil takrat pomočnik republiškega sekretarja za notranje zadeve, pa da v tej razpravi na seji ni sodeloval

Leljak zaslišan v Celovcu

Leljaka so avstrijski policisti zaslišali glede dokumentov, ki jih je glede umora Nikice Martinovića odkril v Arhivu RS. Po njegovih besedah avstrijske policiste zanima predvsem vpletenost takratne SDV v umor, pri čemer jim je predložil dokumente, ki jih ne našel v arhivu.

Iz njih naj bi izhajalo, da je nekdanjega poročnika hrvaške domobranske vojske Martinovića v Celovcu ubila takratna slovenska SDV, akcijo pa naj bi odobril takratni načelnik SDV Janez Zemljarič. Martinovića, ki je imel v Celovcu trgovino, naj bi ubili, ker naj bi načrtoval spominsko slovesnost ob obletnici povojnih pobojev.

Del dokumentov se po njegovih besedah nanaša na nadzor SDV nad Martinovićem prek mreže njenih sodelavcev v Avstriji, ki so po besedah Leljaka po rodu večinoma Hrvati, danes pa so avstrijski državljani, ki živijo v Celovcu. "Šli smo skozi vsakega posebej," je pojasnil.

Predal še druge dokumente

Policistom je predstavil tudi dokument Operativni načrt dela akcije Pliberški vod za leto 1975, ki je takrat potekala v sklopu SDV. Omenjeni načrt je podpisal Zemljarič, predvideval pa je ohromitev dela hrvaške emigracije in ustvarjanje njenega medsebojnega nezaupanja.

Med dokumenti, ki jih je predal, je tudi dokument, v katerem je takratni vodja oddelka za emigracijo pri SDV Milan Pavlin Zemljariču 4. februarja 1975 predlagal, da bi se enega izmed sodelavcev SDV, Milana Doriča (Hanzija), uporabilo "še za neko konkretno akcijo na enega izmed njemu poznanih ekstremistov", pri čemer Leljak sklepa, da naj bi šlo za Martinovića. Še isti dan je namreč SDV Doriču izdala dva lažna potna lista in dva okvirja za brzostrelko (dokument o tem, je Leljak tudi predal policistom), 13 dni pozneje pa je bil Martinović ubit.

Zahtevajo izročitev osumljenih

Poslanka avstrijskih svobodnjakov (FPÖ) Anneliese Kitzmüller je v zveznem parlamentu že zahtevala takojšnjo izročitev glavnih osumljenih za umor Martinovića Avstriji. "Čeprav je bil umor izveden že leta 1975, je nedopustno, da naročnik umora in nekdanji vodja slovenske Udbe Janez Zemljarič danes v Sloveniji živi povsem neovirano," je poudarila.

"To je nova klofuta za vse žrtve Titovega in Udbinega barbarstva, ki terja takojšnjo razjasnitev s strani avstrijskih sodnih ustanov," je še menila in nadaljevala, da mora Avstrija zdaj "končno postati dejavna" in poskrbeti, da bodo žrtve Udbinih umorov dobile svojo pravico.