Foto: Nik Rovan kolumnisti 06.04.11 Tjasa Pureber, foto: nik rovan Izkušnje iz tujine so jasne: delavci v zadrugah imajo (če je podjetje kolikor toliko uspešno) relativno dobre plače, ki se ne razlikujejo bistveno od tistih, ki jih ima vodstvo. Zadruge skrbijo za izobraževanje svojih zaposlenih in njihovo stanovanjsko problematiko ter omogočajo cenejše preživljanje počitnic. Delavci sodelujejo pri vseh ključnih odločitvah podjetja. Temeljno poslanstvo zadrug ni ustvarjanje dobička, ampak omogočanje kakovostnega življenja zaposlenih. Jasno, vse ni idealno, saj je takšno podjetje še vedno vpeto v obstoječ družbeni sistem in mora na trgu preživeti. A ob večjem številu zadrug se veča tudi možnost solidarnosti med njimi.

Strah. V državi, ki je šla skozi zgodovinsko izkušnjo samoupravljanja, ljudje na zadružništvo gledajo presenetljivo sumničavo in zadržano. Jasno, delavsko soupravljanje ni pogodu lastnikom kapitala. A konec koncev je bila politika tista, ki je zadruge leta in leta sistematično držala stran od razpisov, kjer bi lahko našli možnost zagonskih sredstev. Zakonodaja je zdaj le spremenjena, a šele čas bo pokazal, ali vlada v svoji nameri, da denimo z državnim poroštvom omogoči razraščanje zadružništva kot oblike socialnega podjetništva, ki ima dejansko možnost preživetja na trgu, misli resno. Ali pa je šlo le še za eno všečno piarovsko potezo, iz katere se ne bo porodilo nič, saj se je država ustrašila prevelike demokratizacije podjetij, v katerih bi imeli glavno besedo delavci. Še posebno če bodo ta podjetja uspela. Zgledi pač vlečejo.