Sedaj pa si predstavljate, da želijo vzeti denar invalidom in da imate kot državni svetnik moč, da to preprečite. Bi vi to naredili? V DS smo v zadnjem mandatu to naredili dvakrat, enkrat pri levi in enkrat pri desni vladi. Zgodba je bila vsakič podobna: velekapitalist iz sosednje države je hotel demonopolizirati slovensko loterijo in sam prevzeti trženje športnih stav. Posledično bi se zmanjšal odstotek sredstev za invalide, porastle bi športne stave, več mladih bi si uničilo življenje.
Si predstavljajte, da je večina poslancev hotela omehčati protikadilski zakon, s katerim so očitno hoteli ugoditi globalnim kadilskim lobijem, pri čemer bi po znanstvenih študijah umrlo 36 Slovencev letno več in bi jih bilo nekajkrat več z resnimi zdravstvenimi težavami? Bi preprečili in bi vam bilo zaradi tega toplo pri duši in srcu?
Če bi strokovno ugotovili, da je slovenska demografska situacija katastrofalna in vodi v izumrtje slovenskih avtohtonih in malih evropskih narodov v nekaj sto letih, ali bi organizirali posvet in s tem vsaj opozorili javnost na zgrešenost ukrepov slovenske politike? Čeprav bi vas nato napadli po spletu in medijih?
Ali pa posvet o tem, da smo bili pred 50 leti med državami z največ pouka računalništva v srednjih in osnovnih šolah, sedaj pa smo daleč pod evropskim povprečjem, pri čemer kar nekaj ministric sedanje vlade nasprotuje povečanju poučevanja računalništva? S tem pritiskamo, da se našim šolarjem da možnost boljše kariere, boljšo bodočnost napram tistim, ki zagovarjajo praktično tak predmetnik kot pred pol stoletja?
Kaj pa poskus veta na slab zakon o vodi, kjer smo imeli vsaj možnost izmenjati mnenja (posnetek na 5. minuti)? Ali Bela knjiga strokovnega varovanja okolja, zbrana s strani 100 neodvisnih strokovnjakov, ki je v slovenskem parlamentu ustoličila moderne smernice varovanja okolja?
Podobnih zgodbic se je v petih letih nabralo na desetine, da poglavitnega dosežka za znanost – novega raziskovalnega zakona - niti ne omenjamo.
Ne gre za leve in desne - vsaj ne v takšni meri
Vsak nov predlog zakona gre nekajkrat v proceduro v DS in vsakič imate ne samo možnost podati svoje pripombe, ampak tudi pripombe svojega področja, recimo športa, znanosti, šolstva. Predlagatelji so načeloma naklonjeni vsaj do neke mere spremeniti besedila, če zberemo močno podporo strokovne in civilne sfere. V DS je debata daleč bolj strokovna in argumentirana kot v Državnem zboru, ker ni prioritetna igra levo-desno, ampak kaj strokovno podprto pomaga Sloveniji.
Kadar so poslanci prišli v DS s slabo pripravljenimi predlogi, z očitnim neznanjem in nepoznavanjem tematike, ampak z močnim ideološkim nabojem, jih je bilo užitek malo »izšolati« kot študente na izpitu. Z zadostno ideološko in politično podporo so se žal tudi slabi zakoni uspeli prebiti mimo predlagane izboljšave, a zato je bilo stroki in demokraciji vsaj možno predstaviti svoje argumente.
Resda je nekaj posameznikov na levi in na desni vedno volilo samo skozi to prizmo, a vseeno nas je večina volila včasih »levo« in včasih »desno« - glede na dobrobit naših državljanov. Če je desnica predlagala nekaj slabega kot ukinitev naročnine za RTV, smo sredinci potegnili skupaj z levičarji. Ko so levičarji hoteli z zakonom iz vojaških časov urgentno ukiniti vodstvo RTV kot nobena država v Evropi, smo sredinci potegnili skupaj z desnico in omogočili vsaj javno in demokratično debato (posnetek na 10 minuti). Ko so desničarji hoteli kaznovati levo usmerjen POP TV, smo ustavili tudi to. Politika se ne bi smela (preveč) mešati ne v medije in ne v civilno družbo.
Seveda ni bilo vse idealno, ampak takšno je pač življenje. Vsaj nekaj je uspelo od 50 odstotkov predlogov avtorja tega prispevka, še več - geslo: »več stroke v politiko in manj politike v stroko« je bilo dobro sprejeto in to v času vseh treh vlad tega mandata.
Obstaja pa tudi druga plat - po pisanju medijev kar nekaj strank ne vidi smisla v DS, češ da samo nepotrebno ovirajo hitro sprejemanje zakonov, da nagajajo z veti. Razlog je zelo preprost in se mu reče »politokracija« – vladajoča politika, ki je bila izbrana na volitvah, vedno meni, da je lastnica Slovenije in njenih državljank in da nas lahko upravlja po lastni volji in brez nadzora. A DS so ustanovili tvorci naše ustave po vzoru drugih razvitih držav zato, da je preko DS mogoča demokratična in strokovna debata ter da obstaja vsaj neka blokada slabih ali avtokratskih zakonov, ki jih je žal preveč.
DS je sistemski in pomembni del slovenskega parlamenta, del slovenske demokracije. Zato so politične stranke, ki zagovarjajo ukinitev DS, preprosto povedano – proti kvalitetni demokraciji, za avtokratsko vodenje brez varovalk. Žal je oblast opij, ki pokvari večino tudi poštenih in sposobnih. Redko kdo se ji je sposoben upirati dalj časa.
Vsak lahko pljuva
Drug problem so pritiski na člane DS – ne samo v medijih, po spletnih masovkah, ampak tudi na poti med parkiriščem in parlamentom ter na delovnem mestu. Praktično nikjer nimaš nobene zaščite, vsak državljan si lahko privošči, da te zmerja na tej kratki poti. Podobno moraš skrbno gledati pri prehodu čez cesto, ki ni normalno označen niti z zebro in niti z lučko, tako da na vsakih nekaj deset voznikov pride do stresne situacije. Cinično bi rekli, da je še vedno bolje kot v času rimskega cesarja Kaligule, ki je zahteval, da so parlamentarci tekli poleg njegovega voza. Večino časa ga je ljudstvo oboževalo.
Podobno si lahko vsak individualni organ od dekana do direktorja ali ravnatelja privošči šikaniranje državnega svetnika, če se ne strinjaš z njegovim osebnim pogledom. Tako demokracija ne more delovati in to je izraz predvsem osebnega nivoja vodečih kadrov in zlovešče tišine varuha človekovih pravic. »Manj politike in več stroke, prosim«, a za dosego tega cilja potrebujemo tudi zaščito demokratično izvoljenih predstavnikov in spoštovanje do njihovega dela. Tako poslanci/ke kot svetnice/ki lahko pridejo do kvalitetnega nivoja le v primeru usklajenega medsebojnega sodelovanja in korektnih odnosov brez ideoloških pritiskov.
Večno poniževanje in napadanje drugače mislečih in celotnih inštitucij kot slovenskega parlamenta (zbora in sveta), ki se občasno dogaja v medijih, na ulici in tudi v delovnih okoljih, je tista »kisla in grenka juha«, ki jo mora jesti vsak član slovenskega parlamenta. Če ni pripravljen biti tiho in srčno želi kaj spremeniti na bolje.
Profesor doktor Matjaž Gams je vodja Odseka za inteligentne sisteme na Inštitutu Jožef Stefan. Ukvarja se predvsem z umetno inteligenco in kognitivnimi znanostmi. Je član številnih domačih in tujih društev ter programskih odborov. V prejšnjem mandatu je bil državni svetnik. Avtor izraža svoje mnenje.
če bi tip imel poleg umetne še kaj naravne inteligence, bi drugače piskal...
Nika ima prav. Manj otrok ni zato, ker so zenske izobrazene, ampak zato, ker jih moski niso sposobni vec prezivljat.
Kdo je Matjaž Gams ? On je denimo leta 2018 sodeloval na posvetu državnega sveta Kako preprečiti izumiranje slovenskega naroda, …