Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Spletna omrežja so bila po papeževi napovedi, da bo odstopil, preplavljena s to tematiko, kar je razumljivo, saj je storil nekaj, česar 600 let pred njim ni nihče, pri čemer se ta odločitev tiče 1,2 milijarde ljudi. In to v času, ko evropsko članstvo praktično stagnira, Cerkev pa se v številnih državah brani množičnih obtožb o različnih zlorabah, medtem ko jo sodobni način življenja prehiteva po obeh pasovih. Verjetno nismo daleč od resnice, če rečemo, da Cerkev krmili čez krizne čase. Papež Benedikt XVI. jo je iz te krize želel popeljati z obratom v stroge konservativne doktrine.

Zveni znano?

Na spletnih omrežjih se večina komentarjev ni nanašala na odstop papeža in posledice za Cerkev, temveč na neki drug (ne)odstop malo bliže nam. Odstopi se pač dogajajo. Svet se zato ne ustavi, nad nas se ne zvrne apokalipsa, niti ne prijašejo jezdeci smrti. Gre za normalen del parlamentarnega procesa. Ljudstvo mandat da in tudi vzame. Izgovori, da se na volitve ne glede na vzrok ne moremo odpraviti, ker bomo doživeli konec sveta, je grobo popačenje tega načela. Papež odstopa, ker se ne čuti več zmožnega voditi Cerkev. Politiki praviloma za to odločitev potrebujejo nekaj spodbude od ljudstva. Od tu gre za stvar politične kulture in osebne odgovornosti. Seveda pa se lahko na okopih vztraja do konca, pri čemer te ne ganejo ne ugotovitve institucij pravne države ne pozivi nevladnih organizacij, opozicije, lastnih partnerjev ne strmoglavljenje podpore in ne ljudje, ki pod tvojim oknom vsakič v večjem številu zahtevajo spremembo sistema. Logično, mar ne?