Preverjanje. “Pa to je katastrofa! Da mora sosed ovajati soseda! To je policijska država,” se razburja sogovornik, ki je prejel vabilo upravne enote (UE) na pričanje v postopku, v katerem uradniki ugotavljajo dejansko prebivališče osebe, ki naj bi živela v enem od stanovanj v stolpnici, v kateri živi. Če se vabilu ne odzove, ga lahko do uradnika UE privede policija in kaznuje z do 500 evri globe.

“Ker dobivamo zaprosila o preverjanju prebivališča tudi od zavarovalnic, bank in izvršiteljev, bi bilo mogoče, da se ljudje na ta način, ko ni jasno, kje dejansko živijo, poskušajo izogniti svojim obveznostim, kot so najeta posojila ali lizinške pogodbe, na število postopkov verjetno torej vpliva tudi kriza,” na vprašanje, kdo so običajno ljudje, za katere ugotavljajo prebivališče, odgovarja Branko Andrejašič, načelnik izolske UE.

Sosedje se tudi bojijo

Na ljubljanski UE so v prvem polletju letos vodili več kot 2.400 postopkov ugotavljanja dejanskega prebivališča. Pričanja sosedov v postopkih so različna. “Nekateri nam povedo vse, natančno vedo, kdo kje spi, drugi s tem nočejo imeti opravka, ker jih to ne zanima, tretji pa se sosedov bojijo in nam tudi zato njihovo pričanje ni prav nič v pomoč. Postopki ugotavljanja, kje dejansko oseba živi, so dolgotrajni, v povprečju niso krajši od treh mesecev, ampak brez sosedov ugotavljanje ni mogoče,” pojasnjuje Andrejašič.

Arogantni pomembneži

“Ljudje se na vabila odzivajo zelo različno, najhujši pa so tako imenovani pomembneži, razni odvetniki pa sodniki, ki se do nas vedejo tudi zelo arogantno. Mi le opravljamo svoje delo – gremo po seznamu na določenem naslovu od stanovanja do stanovanja in z vabili sosedom poskušamo ugotoviti, ali oseba, ki je prijavljena na tem naslovu, tam dejansko živi; na teren, da bi preverili sami in preprosto potrkali na vrata, ne smemo,” razlaga eden od devetih referentov, ki na ljubljanski UE vodi trenutno okoli sto postopkov ugotavljanja stalnega prebivališča, blizu 50 pa jih pri njem še čaka na začetek.

Ni denarja za detektive

Ali ne bi bilo hitreje in ceneje, če bi preprosto najeli detektiva; tako bi se izognili tratenju časa uradnikov in stanovalcev blokov, ki morajo prihajati na upravne enote in ne vedo, kdo v stanovanjih njihove stolpnice dejansko prebiva? “Morda bi bilo tako res hitreje in učinkoviteje, a denarja za zasebne detektive ni, saj ga še skoraj za papir nimamo,” razkriva referent ljubljanske UE. Uspešnosti svojih postopkov ne merijo, zato ni podatkov o tem, koliko je v postopkih zapravljenega časa.

Izstopata Maribor in Koper

Ljubljanska UE ima nominalno največ postopkov ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča; po deležu ljudi glede na število prebivalcev občine, za katere preverjajo stalno prebivališče, pa izstopata Maribor in Koper. Tam je odprtih skoraj štirikrat več primerov kot v Novem mestu in Kranju, kjer je preverjanj najmanj.