Foto: Žurnal24 Tjaša Pureber (Foto: Nik Rovan) Možnost, da brezposelni, ki prek zavoda za zaposlovanje dobivajo denarno nadomestilo, prek podjemne pogodbe zaslužijo še nekaj denarja, je bil eden izmed poskusov države, da brezposelne ohranijo aktivne in motivirane. A kot toliko drugih se je institut razvil v čezmerno negotovo zaposlovanje, ki se vse bolj širi, od mladih do upokojencev. Nekateri delodajalci pogodbe, ki bi morale biti namenjene dodatnemu zaslužku, s katerim se ljudje lažje prebijejo čez mesec, izkoriščajo. In to napol legalno. Država jim omogoča, da z delavci sklenejo podjemno pogodbo in jih nato silijo v daljše delovnike. Inšpektorji praktično nimajo vzvoda, s katerim bi lahko preverili, ali delavec takrat, ko ga dobijo v tovarni, dejansko ima veljavno pogodbo. Izgovor, da skupaj z nadomestilom dobijo primerno plačo, ne zdrži. Delavci imajo po takih pogodbah veliko dolžnosti, a nobenih pravic, predvsem pa ne varnosti. V izkoriščevalskem odnosu po eni strani ostajajo, ker jih je strah, da drugje ne bodo dobili dela, po drugi strani pa jih tam ohranjajo tudi nenehne obljube o tem, da bodo nekoč službo le dobili.

Napaka. Obdavčitev honorarcev se vse bolj povečuje s predpostavko, da se bodo te pogodbe prelevile v redna delovna razmerja – kar se seveda ne zgodi. Številni cinično pripominjajo, da se svet spreminja in da lahko počasi pozabimo, da bomo imeli pravice, ki so jih poznale generacije naših staršev. Teza ima (vsaj eno) napačno predpostavko. Tiste pravice delavcem niso bile dane, ampak so si jih izbojevali sami.