Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber Žalostno je, da moramo po neštetih pričevanjih pretepenih otrok ob referendumu o družinskem zakoniku še vedno razpravljati o tem, ali je nekaj klofut vzgojnih ali ne. Vzorci od doma vodijo v nadaljnje nasilje. Še vedno se tudi dogaja, da starši v takšnih situacijah ne vedo, na koga se obrniti. Šole poskušajo stvar pogosto zanikati, češ da se je zgodilo na dvorišču. Žrtve dobivajo nasvete v stilu, potrpi, bo že bolje. Vrstniki si ne upajo posredovati, ker ne želijo postati tarče. A če ostanemo tiho, ne bo nikoli bolje. Starejše, prizadete, bolne in otroke smo se navadili pošiljati v bolj ali manj totalne institucije, ki se na odmik od obstoječega reda prepogosto odzivajo z disciplino in relativiziranjem žrtve. Namesto opolnomočenja te zaradi neustreznega pristopa dobijo nove simbolne klofute.

Simptom. Ob nasilju med mladimi je najlažje govoriti o času dobrih starih vrednot. Otroci medtem niso pobezljali. Družba ob zaostrenih ekonomskih pogojih le razkriva svoj pravi obraz. To je družba nasilja. Pri tem ne mislimo (le) na vzorce, ki jih mladi vidijo na televiziji. Ta zgolj oponaša vojne, ki potekajo v Iraku, Grčiji, na delovnih mestih in zavodih za zaposlovanje. Nasilje med otroki se nas najbolj dotakne in te konflikte se moramo naučiti razreševati. A ne smemo pozabiti, da pri tem naslavljamo zgolj posledice nekega drugega nasilja. Tistega s strani sistema, ki zateguje pasove, povzroča, da so starši po cele dneve v službah, da domov ne prinesejo dovolj denarja niti za osnovne stroške in da so otroci prepuščeni sami sebi. Kdaj bomo nasilju torej rekli dovolj?