Foto: Boštjan Tacol Anja Zupanc Če že del svojega dohodka med drugim z državo delim tudi zato, da država plača tiste, ki se borijo proti kriminalu, hočem, da je ta boj vsaj uspešen. Samo želim pa si lahko, da bi bili ti borci plačani natanko toliko, kolikor so pri svojem delu uspešni. Če se država že odloči, da bo tudi z mojim denarjem ustanavljala raznorazne posebne preiskovalne skupine, hočem, da v teh skupinah zbere resnično samo najboljše preiskovalce. Potem naj jih pusti tudi, da lahko nemoteno delajo tisto, za kar so poklicani.

Bitke. Mene čisto nič ne zanima, kaj ti preiskovalci počnejo v prostem času, še manj pa, s kom se družijo. Seveda dokler to njihovo druženje ne vpliva na njihove strokovne odločitve. Najmanj neumno je pričakovati, da se tožilci in kriminalisti ne bodo družili s posameznimi sodniki in odvetniki. To je pač treba realno pričakovati, že če upoštevamo, da so bili mnogi od njih sošolci in prijatelji vsaj na fakulteti, če ne že prej. Zato v tej državi ne bi smelo biti junaka, ki bi se čutil dolžnega, da neprestano razmišlja samo o tem, kako bi nadzoroval in vplival na delo preiskovalcev. Sploh v najbolj odmevnih zadevah, ki jih v zadnjem času pač ni malo. Zdi pa se, da še vedno ni malo niti prikritih političnih posegov v tisto, kar se v državi preiskuje. Pod krinko nekih kvazinadzorov seveda. Za službo, kjer jim bo pod prste neprestano gledal neki politični – levi ali desni – privrženec, se preiskovalci v Sloveniji kar grebejo. Seveda, potem pa samo še svizec zavije čokolado ...