Slovenske medijske vsebine so v zadnjem času natrpane s prispevki in različnimi mnenji o odstranitvi nutrij v Krajinskem parku Ljubljansko barje. Zdi se, da o tem govori že vsak, a kljub temu le malokrat zasledimo vse informacije na enem mestu. Zato smo se med drugim odpravili na sedež Krajinskega parka Ljubljanskega barja v Notranje Gorice, kjer smo o pereči temi spregovorili z direktorjem Janezom Kastelicem.
Istočasno objavljamo tudi intervju z biologinjo in ustanoviteljico zavoda Lutra, Inštituta za ohranjanje naravne dediščine Marjano Hönigsfeld Adamič.
V parku so nam pojasnili, da pestuje Ljubljansko barje v svojem naročju bogate zaklade, domorodno tihožitje pa že vrsto let motijo številne invazivne vrste. V krajinskem parku se posledično že dlje časa ukvarjajo z omejevanjem invazivnih tujerodnih vrst. Med njimi so tudi sončni ostriž, tujerodne želve, okrasne gizdavke, tujerodna zlata rozga, orjaški dežen in trenutno najbolj "slavne" nutrije. Izvaja se tudi monitoring morebitne prisotnosti tujerodnih rakov.
Pri Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave pojasnjujejo, da se nutrija prehranjuje z rastlinsko hrano, od listov, stebelj, korenin. ”Na njenem jedilniku so tudi številne zavarovane in/ali ogrožene vrste, na primer močvirska kačunka, navadna streluša, klasasti rmanec, vodna smrečica, nekateri dristavci, šaši, vodne leče in še številne druge,” opisujejo. Dodajajo, da so poleg neposrednega uničenja zavarovanih rastlinskih vrst, zaradi njihovega prehranjevanja uničena obsežna območja z vodno in obvodno vegetacijo.
Kdaj in zakaj ste v parku ocenili, da so nutrije in pižmovke res velika težava, tudi na nelovnih površinah, in bo potrebno ukrepanje? Že od leta 2016 je namreč nutrija uvrščena na evropski seznam invazivnih tujerodnih vrst …
Problematika nutrij je večdesetletna. Omenjena invazivna tujerodna vrsta se v zadnjem času intenzivno pojavlja tudi na nelovnih površinah in s tem širi območje aktivnega pojavljanja. Območje našega Krajinskega parka je že tako gosto poseljeno, da se nutrije naseljujejo tudi v njegovo okolico. Nenazadnje se omenjene živali pojavljajo tudi sredi Ljubljane. Nalogo za ukrepanje s to vrsto smo dobili tudi s strani Ministrstva za naravne vire in prostor. Mi opravljamo naloge na podlagi izhodišč, ki nam jih pošljejo z ministrstva, tudi s področja tujih in invazivnih vrst. Dejstvo je, da je nutrija na listi EU, s katero se morajo države intenzivno ukvarjati. To pomeni bodisi iztrebiti ali omejiti populacijo.
Ljubljansko barje je eno največjih mokrišč v Sloveniji in njihovo varovanje je prepoznano kot eden glavnih ukrepov za prilagajanje podnebnim spremembam. Ob dnevu mokrišč ste morda zasledili informacijo, da smo 70 % mokrišč na svetu že uničili. Ena izmed največjih groženj, vsaj Ljubljanskega barja, je prav vnos invazivnih tujerodnih vrst.
V Krajinskem parku se že več let ukvarjamo z invazivnimi tujerodnimi vrstami. V tem trenutku se ukvarjamo s petimi rastlinskimi in štirimi živalskimi vrstami. Med njimi so tudi nutrije, letos prvo leto. Zavedamo se, da je to vrsta, ki lahko povzroči bolj intenzivne odzive javnosti, zlasti s strani nevladnih organizacij, zato smo že zelo zgodaj začeli s komunikacijo. Že nekje v marcu smo objavili prve članke v lokalnih časopisih. Dejstvo je, da takrat v širšo komunikacijo nismo šli, saj smo čakali, da bo sprejet program dela.
Proučene so bile vse metode, ki so možne in uporabne za omejevanje vrst vretenčarjev s posebnim poudarkom na dobrobiti živali. Znotraj teh ukrepov so bili navedeni priporočeni ukrepi za posamezno vrsto in metoda, ki je najbolj učinkovita pri nutrijah, je točno ta, ki se je želimo poslužiti tudi pri nas. Torej metoda izlova in usmrtitve. Moram poudariti, da se dotična metoda uporablja tudi v ostalih evropskih državah.
Kdaj ste zaprosili biotehniško fakulteto, da naredi danes zlogasno študijo in od kod finance?
Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani smo za študijo zaprosili leta 2019. Zanjo smo plačali 6.600 evrov. Finančna sredstva, s katerimi smo pokrili stroške študije, smo dobili s strani Podnebnega sklada tedanjega Ministrstva za okolje in prostor iz naslova Spremljanje kazalnikov stanja narave v zavarovanem območju, vključno s populacijami invazivnih in drugih tujerodnih vrst ter izvajanje potrebnih ukrepov.
Kako pa je s stroški izlova?
Če se sklicujem na strokovno nalogo, ki jo je leta 2019 pripravila Biotehniška fakulteta, je sam izlov ocenjen na 60 tisoč evrov. Vse ostalo so ocene za monitoringe vrstnih habitatov, na katere nutrije lahko vplivajo. To pomeni, da ko bomo začeli s tem ukrepom, je predvideno, da se tudi naredi razpise oziroma zagotovi sredstva za monitoringe, ki jih ne bodo izvajali lovci, ampak za to usposobljene pravne in fizične osebe, z namenom, da bi ugotavljali ali zmanjševanje števila nutrij pozitivno vpliva na te vrste.
Kdo bo izvajal odlov nutrij?
Ta odlov bodo izvajale lovske družine. Mi jih imamo na tem območju sedem. Z njimi smo oziroma bomo sklenili sporazume.
Kdo je plačal za 20 živolovk? Kdo bo upravljal z njimi?
V Krajinskem parku imamo približno pet tisoč kilometrov jarkov. Od tega je recimo polovica takih, kjer so nutrije prisotne. Ta naloga bo večletna. Menimo, da je lov v kombinaciji z izlovom na tem območju pravilna odločitev in bo pokazala pozitivne rezultate. Namreč, če se zdaj zapeljete po Ljubljanskem barju in se ozrete po kakšnem jarku, boste hitro videli, da je ta povsem zaraščen, kar pomeni, da nutrijo težko ulovite s klasičnim lovom, ki se sedaj izvaja. S pastmi pa bo to seveda bistveno lažje.
Živolovke je Krajinski park Ljubljansko barje dobil leta 2022 iz Podnebnega sklada tedanjega Ministrstva za okolje in prostor iz naslova Izvajanje neposrednih akrivnosti in ukrepov za varstvo vrst, habitatnih tipov, ekosistemov, območij Natura 200, naravnih vrednot in krajine. Kupili smo jih 20, saj smo ocenili, da je to za začetno fazo dovolj. Začeli bomo na nelovnih površinah, saj želimo preprečiti stik z ljudmi. Treba se je zavedati, da je nutrija prostoživeča žival, ki ni navajena da se krmi in če jo presenetimo, nas lahko tudi napade. Pričakujemo, da teh osebkov na nelovnih površinah ni veliko. Zadevo kasneje želimo uvesti tudi na lovnih površinah. Z živolovkami bodo upravljale lovske družine. Te bodo živolovke prevzele in nato izvajale lov na nelovnih površinah v skladu s svojimi pristojnostmi.
Eden od očitkov nutriji je tudi prenos bolezni – ste že naredili kakšno analizo odlovljenih nutrij znotraj vašega parka – so bile okužene?
Pojavil se je predlog, naj Veterinarska fakulteta analizira trupla 100 nutrij. Te so lovci tudi dostavili in preliminarne analize so pokazale, da je populacija zelo zdrava, vitalna in da s stališča prehrane ne bi smelo biti kakršnihkoli ovir. Vsake nutrije seveda ne bomo pregledali. Vitalnost in zdravje ujete živali bodo ocenjevali za to usposobljeni lovski pregledniki, po zunanjih znakih. V kolikor bo žival kazala znake okuženosti (mrtva žival ne boleha), se jo bo pripeljalo na veterino, kjer bodo tudi ugotovili, zakaj kaže znake oziroma simptome bolezni.
Kaj naredijo lovci z njimi, ko jih ulovijo?
Vsaka uplenjena divjad je last lovske družine. Nutrija je nezanimiva, predvsem kar se tiče prehrane. Lovci nalogo izvajajo, ker je to v lovsko-gojitvenih načrtih. Pred začetkom smo dobro razmislili tudi, kam z živalskimi ostanki. Podan je bil predlog, da bi izlovljene živali uporabili za prehrano psov in mačkov. Lovci jih namreč že zdaj uporabljajo kot hrano za živali, največkrat lovskih psov.
Kolikšno škodo so do zdaj naredile nutrije v vašem parku? Za kakšno škodo gre?
Škoda se pojavlja na kmetijskih pridelkih. Točno težko povem, ker ne vodimo evidence, to vodi Zavod za gozdove Slovenije. Poudaril bi, da škoda na kmetijskih površinah ni glavni faktor, na podlagi katerega smo se odločili ukrepati. Ključnega pomena je škoda na ekosistemu. Glede na to, da se nutrija širi izven območja, se pojavlja tudi vprašanje, zakaj ne naredimo monitoringa. Monitoring je na tej točki povsem nepotreben. Dolžnost našega parka je, da se ukvarjamo oziroma ukrepamo že s samim pojavom nutrij. Vseeno, ali jih je deset, dvajset, trideset tisoč, morda samo sto.
Se vam zdi, da so lovci res premalo motivirani za lov na nutrije?
Sam to težko ocenjujem. Mislim, da so lovci vsekakor dolžni izvajati lovsko-gojitvene načrte. Nenazadnje se tudi sami zavedajo pomena zdravega ekosistema. Res težko ocenjujem motivacijo lovskih družin. Z njimi zelo dobro sodelujemo na vseh področjih, zlasti, ko govorimo o opažanjih na terenu.
Dejstvo je, da je nutrija lovna vrsta. Divjad. In to je edini razlog, da lovci sodelujejo v tem procesu. V kolikor nutrija ne bi bila divjad, bi ta ukrep lahko izvajala vsaka pravna in fizična oseba, ki je usposobljena za to. Podoben primer imajo v Italiji, kjer poleg lovcev sodelujejo tudi naravovarstveni nadzorniki, policija in podobno. Po lovski zakonodaji je izlov oziroma ulov ena izmed lovnih metod.
Bodo zdaj v primeru popolnega odlova iz vašega parka potrebne kakšne finančne vspodbude za lovce – oziroma, bodo dodatno plačani lovci ali lovske družine ali kdo drug?
Izdana je bila odločba. To pomeni, da naj bi lovci intervenirali tudi na nelovnih površinah. Definitivno je to povezano z materialnimi stroški. Zato smo na javnem zavodu rezervirali nekaj sredstev za ta namen. To niso finančne vspodbude, v zameno, da bi polovili nutrije. To so samo povračila stroškov, ki jih ima izvrševalec, da postavi, kontrolira in prevaža ulov. Sam ocenjujem, da se bodo stroški gibali med 20 do 50 tisoč evri na letni ravni – odvisno od izlova. Realno ocenjujemo na 25 tisoč evrov. Naš zavod bo koordiniral in plačeval stroške.
Določen del javnosti nasprotuje naši metodi in prav je, da nasprotuje. Prav je, da ima nasprotno mnenje. Poudarja se dobrobiti živali in dejstvo, da je žival čuteče bitje. Kar je povsem pravilno. Je pa potrebno dobrobit živali, zlasti ko govorimo o invazivnih tujerodnih vrstah, postaviti v pravi kontekst, saj posledično v tem primeru povzroča propad oziroma izginjanje prostoživečih živali domorodnih vrst. Morda so nutrije vrsta, ki urbanemu človeku nadomeščajo stik z naravo. Zato je še toliko bolj pomembno, da ostanemo tenkočutni in previdni pri ukrepih. Ko govorimo o prostoživečih živalih in varovanju ekosistemov je seveda potrebno v polni meri upoštevati dobrobit živali, vendar so tudi pri tej zadevi določene omejitve. In če to pomeni, da je nutrija vrsta, pri kateri je potrebna tako intenzivna komunikacija, sem vesel. Ne bi si želel, da bi se prerekali glede domorodnih vrst. Menim, da je ohranjanje domorodnih vrst vedno velika prioriteta, zlasti tistih, ki so zavarovane. Poudariti želim tudi to, da je dobrobit živali večinoma, tudi po predpisih, vezana na domače živali. Torej za živali, ki so stalno pod vplivom človeka.
V preteklih letih ste imeli že akcije odstranjevanja invazivk - rastlin. Katere invazivne tujerodne vrste nam v prihodnje še lahko povzročajo preglavice?
Pri živalih bosta verjetno problem predstavljala rakunski pes in rakun – ta dva sta problematična predvsem za druge živali. Pri rastlinah pa bodo težavne predvsem tiste, ki se jih pokupi v vrtnih centrih za ribnike. Predvidevamo, da se bodo razširile predvsem po Ljubljanici. Problem zna predstavljati denimo amorfa, kar smo videli že na Lonjskem Polju, na Radenskem polju jo je že opaziti. Gre za grmovje, ki je izredno podobno akaciji. Težava je v tem, da njegova semena plavajo. Ko pa pride do poplav in nalivov, se ta semena raznesejo vsepovsod.
V medijih bodo vedno razvpite predvsem invazivne tujerodne vrste vretenčarjev. Sploh si ne predstavljam, kako bo, ko bo k nam prišla siva veverica. Ta je že blizu meje med Slovenijo in Italijo. Siva veverica beli lase že skoraj celotni Evropi. Zaradi prepoznega ukrepanja in sočutja ljudi je bila njena zamejitev prepozna. Pričakujemo, da bo prispela tudi v Slovenijo. Ukrepi bodo tudi v tem primeru enaki ali podobni kot pri nutrijah, reakcije javnosti pa seveda podobne, če ne celo hujše.
Ko govorimo o invazivnih tujerodnih vrstah se je treba zavedati, da so se ekosistemi ustvarjali milijone let. Mi pa smo nanje navajeni, tudi naše telo se jih je privadilo. In če se ti ekosistemi porušijo, potem bodo navsezadnje imeli vpliv tudi na človeka. Mislim, da je prav, da se o nutrijah in ostalih invazivnih tujerodnih vrstah, čeprav je razprava intenzivna, začnemo resno pogovarjati. Invazivne tujerodne vrste so dejstvo. Lahko so lepe in prikupne, a z njimi se bo potrebno ukvarjati na takšen ali drugačen način.
Doktor Kos je dobro argumentiral, da tudi naše čebele povzročajo propad mangrovih gozdov. Si predstavljate, da na drugem koncu sveta zatirajo našo čebelo z vsemi možnimi toksini? Ne glede na to, katera vrsta pride v sistem in ki ni del ekosistema, sigurno vpliva na ostale. Potrebno pa je ločiti med invazivnimi tujerodnimi vrstami in tujerodnimi vrstami. Slednja se lahko pojavi v tujem ekosistemu in ne povzroča težav. Invazivne vrste pa povzročajo motnje v njem in večkrat privedejo tudi do propada domorodnih vrst.
V Sloveniji se prvič soočamo s problematiko, kjer je odziv javnosti tako buren, seveda upravično oziroma predvidljivo. Ogromno takšnega komuniciranja je bilo tudi v Italiji. Ti so celo ustavili izlov nutrij, nakar se je izkazalo, da ga morajo ponovno uvesti. Včasih morda zaradi pritiska javnosti situacijo celo poslabšaš. Ne glede na to, javnost ima pravico, da je obveščena, ima svoje mnenje in da ima sovpliv. Človeštvo vedno pravilno reagira. Pomembno je, da se začnemo poslušati. Moti me, da se vodi razprava brez argumentov. Ne motijo me izjave, ki pravijo, da se motim. Ampak naj bodo te podprte strokovno in argumentirano.
Nutrijo lahko danes najdemo na vseh celinah z izjemo Antarktike in Avstralije, v Evropi pa je njeno pojavljanje dokumentirano v večini držav. Se tudi drugod srečujejo s takšnimi problemi – ali še kje ukrepajo tako kot boste vi in ali je bil kje popoln odlov nutrije uspešen?
Tudi drugod po Evropi uporabljajo enake metode. Nekatere nevladne organizacije predstavljajo možnost sterilizacije in kontracepcije. Mi smo že pojasnili, da sterilizacija ne pride v poštev, ker ko invazivno tujerodno vrsto enkrat vzamemo iz narave, je ne smemo vrniti nazaj v naravo. Sterilizacija bi prišla v poštev samo, če bi želeli žival potem obdržati. To pomeni, da bi morali narediti zavetišče in jo zadržati tam. Ta rešitev je seveda povezana z enormnimi stroški.
Ko se začnemo ukvarjati z invazivno tujerodno vrsto, ne glede na to, katera je, je navadno že zelo pozno – ne samo v Sloveniji, ampak tudi v svetovnem merilu. Dokler pa to ni problem, se z njim nihče ne ukvarja. Ali pa se samo opozarja nanj. Enako je tudi z nutrijo. Če se nutrija pojavlja v lokalno zelo omejenih območjih, jo hitro lahko odstranimo. V kolikor pa govorimo o Ljubljanskem barju, ki zavzema ogromno območje, je nedvomno cilj, da žival v celoti iztrebimo. Cilj pa bo dosežen tudi, če bomo nutrije močno omejili.
Na našem zavodu smo preučili vse prakse, vso zakonodajo, tako doma kot tudi v tujini. Nizozemska, na primer, ima enako prakso, kot jo predlagamo mi. Mi smo vedno odprti za to, da se nam predstavi metoda, ki je enako učinkovita, izvedljiva in tudi finančno vzdržna. Naj pri tem še poudarim, da smo se pri odločitvi posvetovali tudi s stroko in imamo njihovo popolno podporo. Za ukrep se nismo odločili samostojno, pač pa smo se o tem temeljito pogovorili tudi z drugimi strokovnjaki. Naša naloga je, da izvedemo program, si pa pri tem ne želimo, da ima javnost kakršenkoli dvom o tem, da obstajajo druge alternative. Če so mnenja da obstajajo, jih bomo zelo veseli. Osebno pa menim, da smo na zavodu delovali transparentno in strokovno.
dezurni@styria-media.si
Predlagam da se osredotočite na Španskega lazarja, ki je uvrščen med 100 invazivnih tujerodnih vrst. Nihče ne bi imel nič …
Kaj pa kitajske restavracije? Očitno lovci niso pomislili na dober biznis!
Vse bo rešila državna sekretarka za nutrije in ostale glodavce!!