Zakaj mislite, da bi bil Miha Kordiš dober predsednik?
V kandidaturo se podajam z geslom Tvoj glas, tvoj predsednik. Z mesta predsednika republike želim zastopati ljudi, ki v naši družbi nimajo glasu.
To je delavski razred, ki sestavlja veliko večino družbe. Od medicinske sestre do trgovke, od hišnika do delavca v industriji. Družba je od njih življenjsko odvisna, pa vendar se jih v politiki ne sliši, ker v družbi nimajo svojega glasu. Želim biti ta glas in v primerjavi z ostalimi kandidati sem v tem unikaten.
Lahko kratko in jedrnato opišete vizijo, ki jo imate za Slovenijo? Kje mislite, da bomo čez 20 let in kje bi morali biti?
Najbolj strnjeno lahko to povem s svojim geslom: Vem, o čem govorim in verjamem v to, kar govorim. Moramo se zavzeti za bratstvo med narodi v tujini in za solidarnost v domovini.
V naslednjih dvajsetih letih bi torej rad videl, da imamo družbo, ki gre z roko v roki z okoljem, da imamo gospodarstvo, ki dela za ljudi in ne za lastnike kapitala ter da imamo državo, kot varnostno mrežo, ki nikogar ne pusti za sabo.
Ampak solidarnost ne more biti sistem uravnilovk, ki izhaja iz vaših idej. Če ne bi bilo ljudi, ki so pripravljeni tvegati svoj denar, čas in energijo za napredek na nekem področju, za napredek družbe, če želite, bi ves čas stagnirali. Se vam ne zdi, da bi morali biti ti ljudje tudi primerno nagrajeni?
Temu, kar opisujete, lahko rečemo družbeno pripoznanje in je v vsakem primeru na mestu. Ni pa nujno, da ima obliko premoženjske in plačne neenakosti, sploh pa ne tako obscene, kot smo jim priča v današnjem času. Te neenakosti so največje v človeški zgodovini in jih je treba zmanjšati, če želimo kot družba preživeti.
Razmere so že kritične. Na eni strani se ljudje zelo težko prebijajo čez mesec, na drugi so dobički iz leta v leto višji, zato je treba najprej poskrbeti za dvig najnižjih plač in zagotavljanje osnovne socialne varnosti tudi z grajenjem javnih neprofitnih stanovanj, oskrbo najstarejših in zaščito javnega zdravstva.
No, v primerjavi s svetom, bi za Slovenijo najbrž težko rekli, da so te razlike obscene ...
Ja, a zato, ker običajno pod drobnogled vzamemo samo plače. Pri nas predvsem raste premoženjska neenakost.
Zakaj vas tako motijo premožni Slovenci?
V družbi imamo obsceno bogate, ker imamo na drugi strani delavce s slabimi plačami in siromašne ljudi. Ni enega brez drugega in to je odraz naše družbe, v kateri živimo. Zato si želim večje enakosti v družbi. Ne nazadnje nihče ni od nekoga drugega 20-krat ali 100-krat bolj produktiven, pa vendar so razlike v plačah takšne. Ni treba, da so in ni prav, da so.
V svojih nastopih omenjate Iva Boscarola, Joca Pečečnika, Igorja Akrapoviča ...
... predvsem jih omenjam, ker me vsi novinarji o njih zelo senzacionalistično sprašujejo, ne zato, ker bi sam želel o njih govoriti. Mislim, da v našem medijskem prostoru predvsem manjka življenjskih zgodb običajnih ljudi.
Razumem. Vam bom povedal, zakaj sem jih jaz omenil. Ker gre za tri podjetnike, ki so premoženje zaslužili z lastnimi žulji, odrekanjem, dobrimi idejami. Ne nazadnje dajejo kruh in to kar na debelo odrezan, velikemu številu ljudi, tistim, za katere se vi zavzemate.
Kar imajo oni, je vzdrževanje lastninskega monopola. Nihče v naši družbi ni ničesar postavil sam. Za vsemi stoji skupno znanje, ki ga ta družba ustvarja, konec koncev tudi skupna infrastruktura, ki nam omogoča, da delamo in živimo.
Nobeno podjetje ne bi moglo delovati brez cest in železnic, brez zdravstvene oskrbe ljudi, brez prostega dostopa do znanja. To so družbene značilnosti, ki jih ne moremo pripeti na tega ali onega posameznika.
Pa bi v sistemu, ki ga zagovarjate, ljudje sploh imeli spodbudo, da bi to iskrico prižgali?
Zakaj pa ne?
Ker od tega ne bi imeli prav veliko koristi. Ker bi se jih dojemalo enako kot tiste, ki jim je za te iskrice vseeno. Spet sva pri uravnilovki ...
Jaz bi rekel, da je kvečjemu obratno. V neki solidarni družbi v socializmu za 21. stoletje bi ljudem šele zares omogočili socialno varnost, normalno in varno preživetje, ustvarjalnost in da – se bom izrazil v vašem jeziku – lahko posegajo po podjetniških idejah veliko bolj kot zdaj, ko se morajo ukvarjati s tem, kako bodo preživeli. Okolje bi bilo veliko bolj ustvarjalno.
Na nek način ste skozi dosedanje odgovore že nakazali, pa vendar me zanima, kako si predstavljate idealno državo, torej politični in gospodarski sistem, družbeno ureditev ...
Socializem za 21. stoletje začenja iz štirih obrazov krize kapitalizma, ki jih doživljamo: kriza skrbstva starejših, stanovanjsko krizo, zdravstveno krizo in z naskokom največja, s katero je človeštvo soočeno, je podnebna kriza. Na vse to je treba odgovoriti in preseči podivjani kapitalizem, ki jih ustvarja.
Ker sva prej ravno govorila o podjetništvu in gospodarstvu, naj dodam še, da vsaka resna država obvladuje strateške gospodarske panoge, od financ, infrastrukture, telekomunikacije itd. Država, ki se tem ključnim vzvodom odreče, je prej banana republika kot država.
Če želimo imeti solidarno družbo, mora država obvladovati ključne strateške gospodarske panoge in jih upravljati skupaj z ljudmi, ki v njih delajo. Ostala večja podjetja pa bi bilo treba prenesti na delavske zadruge, demokracijo je treba torej pripeljati tudi v gospodarstvo.
No, v zadnjih 30 letih se je neštetokrat izkazalo, da je država slab lastnik, včasih celo katastrofalno slab lastnik.
Ne drži.
Seveda drži. Vse dosedanje izkušnje tako kažejo. Vsakokratna oblast na upravljavske položaje nastavi svoje ljudi. Pomembno je, da so prave politične barve, ali kaj vedo o poslu in upravljanju podjetij, ne zanima nikogar.
Ta kritika sama po sebi sicer drži. A pri tem ne smete pozabiti, da je to, nad čimer se v podjetjih v javni lasti hudujete, povsem legalizirano, če so podjetja privatizirana.
Kar opisujete, se v sferi javnega preganja kot korupcija. V sektorju zasebnega kapitala je to, kar opisujete, ingerenca posameznega lastnika podjetja, ki se ponekod dojema celo kot dobra poslovna praksa.
Odgovor na to je delavsko upravljanje. Zaposleni so tisti, ki so od blaginje teh podjetij odvisni. Konec koncev je od tega odvisno tudi vzdrževanje in ohranjanje čistega okolja, zraka in vode teh ljudi, ki so v podjetjih zaposleni. Delavska podjetja delujejo bistveno bolje kot običajna kapitalistična podjetja. To je tista srednja pot med javnim lastništvom in privatizacijo.
Pred nekaj tedni je Levica dvignila veliko prahu s predlogom, da bi morali delodajalci izplačevati obvezno božičnico. Na papirju se to zelo lepo sliši, pa vendar ... Se vam ne zdi, da je treba najprej nekaj ustvariti, da se lahko deli?
Ustvarjenega je ogromno. Zakaj mislite, da v tem trenutku na svetu še nismo bili priča tako veliki neenakosti? Ustvarjenega je več, kot je bilo ustvarjenega kadarkoli v zgodovini. Se pa tok kapitala koncentrira v maloštevilnih rokah, po možnosti v davčnih oazah, ki se izogibajo že minimalno pravični povrnitvi blaginje skupnosti.
Hkrati pa so ta podjetja odvisna od siceršnjih tokov globalne delitve dela. Pogosto slišimo, kako je Slovenija izvozno usmerjeno gospodarstvo, kako imamo velik del gospodarske dejavnosti pripet na nemško industrijo.
Kaj to pomeni? Da slovensko gospodarstvo deluje kot podizvajalsko gospodarstvo in da se vrednost, ki se tu ustvarja, steka v tuje industrijske konglomerate. Kar hočem reči, je, da se vrednost izplača nekje v tujini, kjer se pobere smetana, čeprav mi tukaj delamo.
To seveda ne spremeni dejstva, da nas tudi neposredno izžema veliki kapital. Pogosto omenjam trgovinsko panogo, ki je imela samo lani 1,3 milijarde čistega dobička, delavci pa so vsi na minimalnih plačah.
Zavzemate se za delavski razred in njihove pravice. Kaj sploh lahko zanje naredi predsednik republike? Mar ni za človeka s takšnimi ambicijami boljša funkcija v izvršilni veji oziroma nekje, kjer lahko s proaktivnostjo nekaj zares premakne?
Vprašanje, ali se lahko nekdo na kateri drugi politični funkciji tako zavzame za delavce, kot ravno z mesta predsednika republike.
Naloga predsednika, kot jo vidim sam, je, da je glas vseh, ki glasu v družbi nimajo. Nekdo mora končno zanje zastaviti glas. Naloga predsednika je, da govori, naloga vlade, ki jo omenjate, pa je, da posluša.
Toda v javnosti je vtis, da se govorjenja predsednikov prav dosti ne upošteva. Zakaj mislite, da bi vlada upoštevala prav vas?
Pa res predsedniki govorijo? Ne spomnim se, da bi kdaj predsednik dosledno stal z delavci, šel z njimi v stavko, jih povabil v predsedniško palačo, dal ves možni manevrski prostor v javnosti in jih med seboj povezoval.
Še posebej to velja za zadnja dva mandata. Katera je glavna kritika, ki jo ljudje, ne le jaz, izrečejo na račun Boruta Pahorja? Ja, da je bil tiho, ko ne bi smel biti tiho!
Jaz ne želim biti Instagram predsednik, pač pa aktivistični predsednik. Tako kot sem zdaj aktivistični poslanec in kot sem se trudil za delavsko stvar, še preden sem se usedel v poslansko klop.
Kritizirate Boruta Pahorja. Lahko o njem poveste tudi kaj dobrega?
Zagotovo bi obdržal idejo odprtih vrat v predsedniški palači in poskušal na tej ideji graditi. Recimo, kako bi lahko te prostore neposredno uporabili za korist skupnosti. Morda bi ljudi v sklopu odprtih vrat povabil na kakšno družabno igro. Kot milenijec imam družabne igre zelo rad.
Katero?
Glede na to, da sem kar velik 'geek', večine naslovov najbrž ne poznate, pa recimo, da je taka bolj širše prepoznana igra Naseljenci otoka Catan.
Kakšno pa je vaše premoženje? Imate kakšno nepremičnino, kakšen avto vozite?
Vozim 19 let star avto. Imam pa še njivo v izmeri 1,5 ha, ki je v uporabi za skupnostno kmetovanje. Kupil sem si jo po vstopu v državni zbor, ko sem lahko privarčeval zanjo.Jo tudi obdelujete?
Ja, čeprav letos pri tem nisem veliko sodeloval, ker smo imeli volitve. Hkrati je prišla še nova realnost z vstopom v vlado in smo se morali v stranki malce drugače organizirati. Obdelujemo kakšno tretjino zemljišča, ostalo je travnik, in komaj čakam, da se bom lahko spet lotil dela.
Je protokolarna funkcija predsednika, ki s seboj prinese razne sprejeme, večerje in obiske kompatibilna z vašimi socialističnimi načeli? Kako bi se recimo počutili, če bi vas na obisk in sprejem povabil novi britanski kralj?
To je vsekakor kompatibilno. Vendar pa predsedniška funkcija ne sme biti zreducirana le na protokolarni del, jaz bi ji dodal še aktivističnega. Če je funkcija samo protokolarna, potem predsednika ne potrebujemo.
To sprašujem, ker so ideje in načela, ki jih zagovarjate, diametralno nasprotni tistim v monarhijah.
To drži, seveda. Zelo me je recimo tudi motila histerija okoli smrti britanske kraljice. Britanska monarhija je v osnovi korporacija. Živimo v 21. stoletju, kaj se to pravi, da nekomu pripada določen del politične oblasti samo zato, ker je bil rojen v neki določeni družini ... To je narobe!
Bi se pa kot predsednik na mednarodnem parketu pogovarjal z vsemi. Še posebej, ker zagovarjam držo Slovenije za mir in bratstvo med narodi. Zato bi se udeležil tudi sprejema pri kakšni aristokratski družini v drugi državi.
Je pa pomembno, kakšno sporočilo prineseš s seboj in kakšno sporočilo daješ mednarodni javnosti.
V enem od intervjujev ste dejali, da bi, če bi bili izvoljeni, med prvimi državami obiskali Čile. Kaj bi imeli Slovenci od vašega obiska v Čilu?
Veliko bi bilo že, da se začnemo s Čilom pogovarjati. Država je zelo napredna država, bogata z naravnimi viri. Zakaj ne bi poskusili z njimi graditi nekega odnosa. Konec koncev tudi zato, ker je mesto predsednika prevzel mlad socialist, ki ima hrvaške korenine. Bratstvo med narodi pa ustreza vsem, ne le nam v Sloveniji.
Znano je, da je eden od državnikov, po katerih se zgledujete, Tito. Kaj bi rekli tistim, ki trdijo, da je bil Tito eden največjih zločincev 20. stoletja? Pa tistim, ki so jim komunisti v revoluciji po drugi svetovni vojni pobili večji del družine?
S tem sploh ne bi polemiziral. To, kar omenjate, ne more biti stvar politične debate v 21. stoletju. Ljudje imajo tukaj in zdaj resnične težave, zakaj bi se pregovarjali, kaj se je zgodilo leta 1945?
To želi početi desnica s projektom rehabilitacije zgodovinskega fašizma, ki ga ni pripeljala na dan zato, da bi bile novo napisane knjige z revidirano zgodovino same sebi namen, ampak ker si gradijo svojo mitologijo in temelje za lastne projekte skrajne desnice v 21. stoletju, česar ne nameravam na noben način hraniti.
Pa se vam ne zdi, da ste s tem, ko ste v javni diskurz spet pripeljali Tita, tudi sami naredili prav to, namreč spodbudili debato o tem, kaj se je dogajalo pred 70 leti?
Dejstvo je, da je Tito na prvem mestu, ko gre za državnike, po katerih bi se morali zgledovati. V 15 letih po drugi svetovni vojni je Jugoslavija iz porušene države, praktično je bila pred tem le ena velika njiva, postala industrijska sila.
Sistemi socialne varnosti, ki so se zgradili v drugi polovici 20. stoletja, nas še vedno varujejo, čeprav se 'establishement' že tri desetletja prizadeva, da bi jih privatiziral. Poglejte le javni zdravstveni sistem, ki še vedno nekako deluje, čeprav ga z vseh strani najeda privatizacija.
Ne nazadnje pa se težko pogovarjamo le o enem človeku. Tito je bilo ime, ki ga je ponotranjil cel narod. Vse ostalo je revizija zgodovine, ki želi uničevati idejo revolucije in socializma, kot emancipatoričnega projekta.
No, ko govorimo o revoluciji po drugi svetovni vojni in povojnih pobojih, težko sprejmem vaše trditve, da gre za revizijo zgodovine. Gre vendarle za dogodke, ki jih zgodovinarji splošno priznavajo.
Seveda jih. A zakaj iz tega delati politični cirkus?
Saj pravim, da ste morda s Titom prav vi pripomogli k temu.
(Malce povzdigne glas) Star sem 33 let. To, kar govorite, desnica pri nas trobi že zadnja tri desetletja. Po navadi takrat, ko jim gre na političnem parketu najslabše.
Ste bili kdaj v cerkvi pri maši?
Seveda, imam tudi birmo!
Aha, kdaj pa ste bili nazadnje pri maši?
Uf, ne spomnim se, zelo dolgo nazaj.
Bi se udeležili maše v Kočevskem rogu?
Ne.
Zakaj ne?
Razlogi so ti, o katerih sva se ravnokar pogovarjala. Slovenci ne potrebujemo sprave, saj ljudje med seboj nismo skregani. Namerno nas želi skregati politika.
Desnica želi v Kočevskem rogu revidirati zgodovino in izumiti mitologijo za rehabilitacijo fašizma v 21. stoletju. Pri tem na noben način ne nameravam sodelovati.
Kako gledate na razmere na TV Slovenija?
To je žal najbolj razvpita žrtev prejšnje oblasti, ki še vedno opleta z repom. Zelo očitno jo je uzurpirala ena stranka, ki si jo je vzela za talca in tam grobo obračunava in celo terorizira z zaposlenimi.
Kupite argument stranke SDS in njenih simpatizerjev, da so imeli nadzor nad javno televizijo 30 let levičarji in ni nič nenavadnega, če ga zdaj prevzame desnica?
Res je, da so se tudi v preteklosti politične stranke preveč vpletale v delovanje RTV Slovenija. A to ne spremeni dejstva, da SDS izumlja sovražnike, zato da se lahko gre svojo vojno s celotno družbo oziroma mehki državni udar, kjer se ga le lahko loti. Tudi tako, da uničuje medijski prostor. Njihova propaganda in njihova ravnanja preprosto ne prenesejo in ne preživijo neke kritične presoje.
Ko pride do zdravstva, ste velik zagovornik javnega sistema. Že 30 let politika govori o pomembnosti javnega zdravstva, pa je sistem iz leta v leto bolj v razsulu. Kaj bi lahko kot predsednik naredili, da se ta trend spremeni?
Zelo glasno in jasno bi ta sistem branil. Kar imamo zdaj je še vedno razmeroma robusten javni zdravstveni sistem, ki pa ga zelo močno nažira privatizacija. To so tudi vzroki za največje težave tega sistema: Od čakalnih vrst, zdravnikov dvoživk, ki raje popoldne delajo pri zasebnikih, kot da bi pomagali skrajševati vrste v javnih ustanovah, do dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in oderuških položnic. Tudi korupcija pri nabavah materiala je posledica tržne organizacije in nekaj igralcev, ki so si uredili dostop do korita.
Javno zdravstvo mora biti brez kakršnih koli doplačil. Le javno zdravstvo ljudi obravnava kot paciente in ne kot vir zaslužka, bodisi neposredno bodisi posredno z izsiljevanjem za državna sredstva.
Obiskujete osebnega zdravnika v zdravstvenem domu, je koncesionar, morda zasebnik?
Pred nekaj leti sem dobil osebnega zdravnika v zdravstvenem domu. Vem pa, da veliko ljudi nima te sreče.
Kakšna je dodana vrednost stranke Levica v vladi? Kaj je, odkar ste na oblasti, dosegla vaša stranka, česar brez nje ne bi bilo?
Odpovedali smo pogodbo za oklepnike, zagotovili smo sredstva za Dramo, urejati smo začeli delovne inšpekcije, tudi sami pa ste že omenili načrtovane posege v zakon o delovnih razmerjih z obvezno božičnico.
Kakšni so pa kompromisi, ki jih je po vstopu v vlado morala sprejeti Levica, ko gre za stališča stranke?
Bom izpostavil najbolj razvpit kompromis, za katerega mislim, da je zelo dober. Ravnokar sva se pogovarjala o izstopu iz Nata, demilitarizaciji, kar so tudi stališča naše stranke. Na drugi strani smo v vladi manjšinski partner s strankama, ki sodelovanje v Natu zagovarjata.Kompromis, ki smo ga sklenili, je, da bomo še naprej vztrajali pri izstopu iz Nata in opozarjali na problem, ki ga ta predstavlja, ne bomo pa zahtevali, da bi vlada v naslednjih štirih letih izpeljala postopek izstopa iz Nata ali na to temo organizirala referendum.
Smo se pa dogovorili za revizijo nakupov nepotrebne vojaške opreme. V tem trenutku je to najbolj pomembno in tudi najbolj problematično. Če damo nekaj sto milijonov evrov za oklepnike, to pomeni nekaj sto milijonov evrov manj za pokojnine.
Ste premladi, da bi služili vojaški rok. Pa če hipotetično predpostavljava, da imamo še vedno sistem naborništva ... Bi kot nabornik šli v vojsko, ali bi se sklicevali na ugovor vesti?
Nasprotujem naborništvu in smo ga tudi z zelo dobrim razlogom ukinili. Mladina ga ni več jemala resno, bil je sistem prisile. Imeli so seveda prav, saj Slovenija na noben način ni vojaško ogrožena. Mi moramo svoje družbene vire, ustvarjalnosti in energijo usmerjati v področja, kjer se soočamo s krizami. Omenjal sem vam že štiri obraze kapitalizma ...
Ste. Niste pa odgovorili na vprašanje.
Skliceval bi se na ugovor vesti. Čeprav ... (razmišlja), morda pa bi se, ko sem bil star 18 let, celo odločil za služenje vojaškega roka.
Predsednik republike je vendarle tudi vrhovni poglavar slovenske vojske? Se vam ne zdi, da je to v nasprotju z vašim kredom, ki je strogo antimilitarističen, zavzemate se za ukinitev vojske, za izstop iz Nata ...
Sploh ne.
Kakšno sporočilo imate za tistih nekaj tisoč slovenskih vojakov?
Predvsem bi bilo treba domov pripeljati vojake, ki službujejo na misijah Nata nekje v tujini in tam zasledujejo povsem tuje interese, ki s slovenskimi nimajo nikakršne povezave.
Toda to je njihova služba. Oni so, če uporabim vašo terminologijo, delavci.
Tudi za vojake delavce in njihove pravice sem se že večkrat postavil. Boril sem se proti kadrovski korupciji v slovenski vojski in zloraba vojakov s strani visokih činov. Ta del pri meni nikoli ni bil pod vprašajem.
A slovensko vojsko imamo za to, da ščiti domovino. Koga smo ščitili v Afganistanu ali Iraku? Interese ameriškega imperializma! Vojska, ki jo imamo, naj bo doma in nas ščiti tudi na področjih, ki nas v tem trenutku najbolj ogrožajo.
Se vam ne zdi, da bi morala oblast poskrbeti tudi za varnost svojih državljanov, govorim torej o neke vrste primarni varnosti, če želite ... Kako bi to zagotovili brez vojske?
Že zdaj vojska ne zagotavlja nobene take varnosti, pa se v oboroževanje meče kupe denarja. Kje so socialna varnost, zdravstvena varnost, stanovanjska varnost, varnost upokojencev na stara leta? To so točke, kjer smo ogroženi, vojaško pa nismo ogroženi.
Prav zato zagovarjam demilitarizacijo, izstop iz Nata, ki je s kopičenjem orožja in apetiti po novi hladni vojni največja grožnja svetovnemu miru. Bi pa kljub temu ohranil neko profesionalno jedro za splošni ljudski odpor, kar je zgodovinsko gledano kapaciteta samoobrambe ljudstva na našem območju.
Pravite, da Slovenija ni vojaško ogrožena. Do določene mere to morda drži, pa vendar mislim, da se je v zadnjih nekaj mesecih izkazalo, da je veliko bolj ogrožena, kot bi si želeli. Se vam ne zdi?
Mislim, da ne. Glavni dejavnik, ki nas lahko ogroža, je Nato z zelo agresivno držo netenja konfliktov po svetu.
Bom dal konkreten primer. Nato pokriva manjšino držav in prebivalstva zemeljske oble, pa ima kljub temu nakopičenega še enkrat več orožja od ostalega sveta. In še kar pritiska na nas in ostale članice, naj svoje družbene vire usmerjamo v nakupe dodatnega orožja. To zelo očitno ni drža za mir, pač pa je drža za konflikt.
Vprašanje sem postavil v kontekstu vojne v Ukrajini. Že od začetka konflikta namreč govorite, da gre za 'proxy' vojno ZDA oziroma Zahoda proti Rusiji, ter da so se Ukrajinski pač slučajno znašli vmes ...
... ja, drži. Poglejte le, kako se Nato zadnje desetletje ali dve obnaša v vzhodni Evropi. Zagnali so projekt raketnega ščita, ki je podrl ravnotežje jedrskih konic, v Latvijo so se pošiljali Natovi kontingenti na nesmiselne operacije zastraševanja Ruske federacije in tako naprej.
Podobno je tudi z eskalacijo konflikta v Ukrajini. Za vojno sta potrebna dva, v tem primeru smo imeli na eni strani zahodni imperializem, na drugi ruski militarizem.
Toda kakor koli že gledava, pod črto je Ukrajina praktično čez noč ostala brez 15 odstotkov ozemlja ... Mar ni samoumevno, da se ljudje bojujejo za svoje ozemlje?
Zaradi razmer v Ukrajini je bil že leta 2015 sklenjen sporazum iz Minska, pri pripravi katerega so sodelovale Ukrajina, Rusija, Nemčija, Francija ... Ta je zagotovil določeno raven avtonomije Donbasa, torej območja, kjer prevladuje rusko govoreče prebivalstvo in ohranjala Ukrajino kot njihovo domovino.
Ljudje so tam pričakovali, da jih bo Ukrajina kot njihova domovina, čeprav govorijo rusko, zaščitila pred pritiski neonacističnih tolp. Žal se ta sporazum ni izvajal. Preprosto zato, ker je Washington rekel: Ne! Čeprav so se dogovorili za mir in mirno reševanje konflikta, Združenim državam Amerike to ni ustrezalo, saj so želeli iz Ukrajine narediti evropsko različico Afganistana in vojaško izčrpavati Ruske federacije.
Zato danes miru tam ni, konflikt nižje intenzivnosti pa se je razplamtel v vojno. Strategija zahoda pa jo zdaj še poglablja in razpihuje. Dobili smo spiralo eskalacije: Na eni strani zahod pošilja v Ukrajino orožje, na drugi strani Putin razglaša mobilizacijo.
Predpostavljajva, da se v drugi krog uvrstita Nataša Pirc Musar in Anže Logar. Koga bi volili?
O tem se bomo pogovarjali, ko tja pridemo. Imam pa z obema velike težave. Anže Logar na teh volitvah sodeluje tako, da se pretvarja, kako ni pribočnik Janeza Janše. Ne vem, ali to sploh kdo kupi. Mislim, da v tej državi nihče ni tako za luno.
Nataša Pirc Musar pa je v osnovi 'hitman' na delavske pravice in delavske predstavnike v imenu kapitala. Je dobesedno korporativni plačanec. Vem, ker ko je njena odvetniška pisarna celi vrsti delavskih predstavnikov pošiljala razne grožnje v imenu lastnikov, sem sam stal na drugi strani barikad in se boril za delavce ter jih bodril. Primerov je veliko.
Dotakniva se še nevladnih organizacij, ki so v stalni nemilosti desnice? So te organizacije lahko neodvisne, glede na to, da jih financira država?
Meni se zdi to civilizacijski dosežek, da kot država in skupnost določen del svojih sredstev usmerimo v delovanja, ki so kritična do najvišjih vrhov oblasti.
Pa se vam zdi, da so te organizacije kritične do vladajoče politike?
Seveda. To se pogosto dogaja. Zakaj pa mislite, da jih ima skrajna desnica tako zelo na piki?
Ker so v zadnjih 30 letih nevladnikom krila in denar dali njihovi nasprotniki, zato so kritični predvsem do desnice.
Hočete reči, da se je želelo doseči nekaj najbolj normalnega, zavzemati se za družbo enakopravnih in solidarnih. To, česar desnica na noben način noče. To desnico moti.
Najbrž bi si želela desnica spodbuditi nevladne organizacije z drugačnimi cilji ...
Ne. Oni ne poznajo koncepta nevladnih organizacij, oni poznajo samo koncept satelitov.
Pri Levici imate v programu legalizacijo marihuane. Kakšen odnos imate do ostalih drog?
Vprašanje legalizacije marihuane se v naši družbi čisto preveč problematizira. V resnici je splošno sprejeta, v tem trenutku pa določeni posredniki zaradi prepovedi s preprodajanjem služijo.
Glede ostalih drog pa imam zelo velike zadržke. Bolj kot zaradi samih drog, zaradi družbenega konteksta, v katerem živimo.
O epidemiji duševnih stisk med mladimi pa tudi med ostalo populacijo smo se začeli pogovarjati, ker so izpostavljeni vsakodnevnim pritiskom kapitalizma. Socialnih stisk, neposrednih ali posrednih, je tako veliko, da v takih razmerah poseganje po drogah naredi velik družbeni problem in iz uporabe drog njihovo zlorabo.
Dokler je tako, jih kategorično zavračam. Če se na kakšni zabavi znajdem v situaciji, ko se pojavi droga, dokončam pivo, se zahvalim, poslovim in grem. Preprosto ne prenesem pogleda, ko na ulici srečam kakšnega znanca iz preteklih 'bitk', ki smo jih bojevali skupaj, in vidim, kako je zabluzil.
Dominika Švarc Pipan se v predvolilni kampanji ni želela rokovati z Janezom Janšo? Obstaja slovenski politik, s katerim se ne bi želeli rokovati?
Načeloma se nimam težav rokovati, posebej z mesta predsednika je to res osnovni bonton. Treba pa je ločiti vloge, ki jih imamo v določenem trenutku. V položaju, kot je bila gospa Švarc Pipan, bi najbrž tudi sam zavrnil rokovanje.
Tudi tu v parlamentu vaši odnosi z nekaterimi poslanci ne delujejo najbolj kolegialni, vsaj takrat ne, ko vas snema kamera. Kako komunicirate z nasprotniki na hodnikih? Se pogovarjate, se pozdravljate?
Jaz sem takoj ob prihodu v parlament sam pri sebi razčistil, da ne morem vseh grdo gledati in se z njimi prepirati. Od tega nihče nima nič, ne zdi se mi smiselno na osebni ravni spuščati v kakršne koli konflikte. Sem pa zbadljiv v vsakodnevnih interakcijah z nekaterimi poslanci drugih strank. Tako zelo se pa spet ne morem ugrizniti v jezik.
Katere so vaše pomanjkljivosti?
Moja pomanjkljivost je hkrati največja prednost. Sem zelo vztrajen, kar včasih kdo dojema kot trmo.
Kaj počnete v prostem času?
Zelo malo ga imam, takrat pa zelo rad igram družabne igre.
Desničarji lahko trdijo, da je psiho, ampak fant se ne spreneveda. Kar je kar osvežitev. Ima jasna stališča v svoji …
Zame je med vsem kandidati za mesto predsednika države Miha najprimernejši.
.... ministrstvih in v javni upravi, predvsem pa samostojnih kulturnih delavcev in članov NVO, ki jo volijo. Toliko o skrbi …