Foto: Boštjan Tacol Anja Zupanc Prodaja državnega deleža v Mercatorju Šrotu in Bavčarju je ljudstvo vrgla vsaj toliko na noge kot razni vojaški nakupi. Afera je dosegla tolikšno razsežnost, da je še danes tako kot Patria več kot prikladen pripomoček za politične obračune. Obema je skupno to, da se je pred leti več kot pošteno zatresla vsa država, rodila pa se je miniaturna miš, ki danes vsak dan bolj hira. In to v rokah tistih sodnikov, ki so dobili nalogo, naj čim prej ocenijo, ali je bilo ob tem oškodovano premoženje državljanov.

Preiskave. Za to, da te afere še do danes in enkrat za vselej niso niti približno razčiščene, pa se javno vedno najprej krivi policiste. Češ da so predolgo zbirali dokaze in sploh zasegli premalo, da bi lahko s tem obsodili tiste, ki naj bi oškodovali državljane. No in potem se, seveda po potrebi, obračuna še s tožilci. Češ da policistom niso dovolj dobro pojasnili, katere dokaze naj komu zasežejo. In ta dva očitka potegnejo ven najprej politični nasprotniki vsakokratne oblasti. Brez tega aduta pa ne morejo niti sodniki vsakič, ko javnost pritisne nanje, zakaj o najhujšem gospodarskem kriminalu ni odločeno niti po več letih.

Dokaze, o katerih sodišča presojajo, je policija zasegla že pred leti. Sodnik dokazov ne zbira, ampak jih že zbrane dobi. Pa se kljub temu gospodarski kriminal za nekaj let ustavi. Pri njih. Zato verjamem, da bi bil vsak državljan več kot zadovoljen, če bi enkrat samo en sodnik znal pojasniti, kaj potrebuje za to, da bo postopek zaključil v enem letu.