Foto: Boštjan Tacol Goran Novković (Foto: Boštjan Tacol) Letošnja predvolilna bitka bo super. O tem ni več nobenega dvoma. Prva soočenja so to jasno pokazala. Igre so se začele. Zabavamo se vsi. Vprašanje je le, ali bo kaj kruha od nove oblasti. Prva tarča nove vlade bo očitno AUKN. Joj, kako ta naziv zveni dolgočasno. Agencija za upravljanje kapitalskih naložb. Ali večina državljanov sploh razume, za kakšno ustanovo gre? Da na kratko pojasnim: to je državna firma, ki se igra monopoly z državnim premoženjem, pri čemer ji na ramenih sedijo vladni politiki, za vrat ji pihajo številni lobisti, davkoplačevalcem, ki plačujejo njeno delovanje, pa ni jasno, kaj sploh počne.

Ta agencija je vmesni člen med domačo politiko in gospodarstvom. Kot je denimo na neki drugi ravni Mednarodni denarni sklad v Grčiji. Z eno bistveno razliko. Mednarodni denarni sklad vstopi v državo, da bi discipliniral domačo politiko in uredil gospodarske razmere. AUKN pa je postavila Pahorjeva vlada, da bi domače državno premoženje branila pred nedisciplinirano domačo politiko. Torej pred samo vlado.

Zdaj se AUKN bližajo zadnje ure. Zoran Janković bi jo takoj ukinil! Tako kot bi to storila cela kopica političnih tekmecev. Razen seveda Boruta Pahorja. Ker, kot pravi Janković, pravi lider mora prevzet' pravo odgovornost. In potem ne bo nobenega lobija več, kot ga ni v Mestni občini Ljubljana. Pravi mož, ni kaj, toda …

Saj ne, da sem proti ukinitvi AUKN. Nasprotno. Ampak kljub temu me ta Jankovićeva odločnost malo skrbi. Slab občutek mi je vzbudil, začuda, prav Jankovićev "najljubši" tekmec Janez Janša. Rekoč, da na Magistratu pa zato morda ni lobistov, ker je morda prav Janković – edini lobist.

Janša in Janković – odlična novinarja

K sreči Janković pravi, da se ne vidi v koaliciji z Janšo, sicer bi morda dobili celo dva cela lobista v novi vladi. To nas uči zgodovina. Janševa vladavina. Uničil je, kot pravi Janković, ceh direktorjev. No, Zoki seveda pretirava, ker je bil tudi sam del tega lobija, pardon, ceha direktorjev. A ima tudi prav. Janez je to počel, da bi postal najmočnejši lobist – vladar v državi – pravi kranjski Janez. Spomnim se, da je leta 2005, leto po volitvah, ko so direktorji odstopali kot po tekočem traku, krožil po državi naslednji opis Janševe ofenzive v gospodarstvu: "Najprej okupacija, potem osvoboditev." Šaljiva skovanka, ker je Janša leta 2004 pred volitvami zagovarjal - liberalizacijo gospodarstva.

Koliko torej sploh lahko verjamemo Jankoviću in Janši? Približno toliko, kot verjameta drug drugemu. No, malce več. Ampak ju je pa lepo slišati, kako sta prav po novinarsko dosledno kritična drug do drugega.

Janković o Janši: "Eno dela, drugo govori. Referendum je izkoristil, zdaj pa išče ustavni obvod zanj."

Janša o Jankoviću: "Janković je govoril o tem, da ne gre ne na županske ne na parlamentarne volitve. Pa je šel."

Virantove in Erjavčeve učne ure zgodovine

Skorajda sta v četrtkovih Pogledih zasenčila Uroša Slaka. No, Slak se je najbrž prav zato, ker ni imel veliko dela z Zokijem in Janezom, bolj posvetil bivšemu ministru Gregorju in njegovim honorarjem. Pred leti se namreč ni odpovedal 66.000 evrom davkoplačevalskega nadomestila, čeprav je zaslužil še 95.000 evrov honorarjev. Tako daleč ga je pripeljal, da je Virant izjavil nekaj, česar politik ne bi smel nikdar: "Če vzameš nekaj, kar ti pripada po zakonu, ne more biti neetično ali nemoralno."

Zgodovina nas uči nasprotno: oblastniki pišejo zakonodajo. Ta pa pogosto ni prav moralna. Prav zanimivo bo videti, kako vneto se bo Virant boril v vladi ali parlamentu za zmanjšanje zakonskih političnih privilegijev po volitvah. Ga bomo malo spomnili, ko bo čas za to.

Erjavec, ki je stestiral že vse mogoče vladne in opozicijske koalicije, ima pa še vedno težavo z okoljem. Z ministrstvom za okolje. Nikakor očitno noče priznati, da je Roko Žarnič njegov kandidat. No, Desusov. Pa saj to ni velika razlika. Obnaša se, kot bi hotel zatajiti svojega otroka. Tretje razvojne osi po dolgih letih še vedno niti na začetku ni, Erjavec bi pa odgovarjal le za tisto pičlo leto, ko je bil minister, preslišal bi pa vsako vprašanje za Žarničeva leta. Ne pa ne, ta ni njegov sin.

Zgodovina nas uči: Žarnič je bil Desusov kandidat.

Čeferinu bi bil vzor

S sinovi ima seveda težave tudi Janković. Le kako jih ne bi imel? Pa noče biti njihov advokat, kot pravi. Potem pa v bran sinovoma. Tako temeljito, da bi lahko celo odvetniški pisarni Čeferin bil vzor, kako je treba nekoga braniti.

Seveda se z Janšo nista mogla izogniti ostri debati o Mercatorju. Kako neki le? Saj je ta za oba prava družinska firma. Ni naključje, da sta nam tako lepo osvežila spomin:

Janša Jankoviću: "Vi ste podpisali z dvema lastnikoma sporazum, da boste lastninili Mercator, potem pa ste se skregali… Menjava uprave se je zgodila, ko je bil Mercator že prodan."

Janković Janši: "Mene je zamenjal nadzorni svet."

Janša Jankoviću: "Z vami vlada ni imela nič."

Janković Janši: "Z mano je vlada imela to, da je po izjavi Andrijane Starine Kosem in g. Šrota v zameno za vaš vpliv v Delu v vaši pisarni prodala Mercator Pivovarni Laško in Istrabenzu."

Dragi Janez in Zoran, očitno je bilo obema lepo pri najboljšem sosedu.

Če ne bi takrat podrobno spremljal prodaje Mercatorja, bi jima morda celo verjel, ko govorita o sebi, ne pa drug o drugem. Tako pa vam z veseljem sporočam: verjemite, da govorita resnico, ko govorita drug o drugemu, ne o sebi.

Vsemogočni nadzorniki

Sta pa njuni taktiki povsem nasprotni, če ste dobro opazili. Janković igra na karto učinkovitega in odločnega moža, ki bo za skoraj vse v državi odgovornost prevzel sam. Janša pa nasprotno hoče pokazati, da je bolj podoben Pahorju kot pa samemu sebi. Ko je pokojni Bajuk v času njegove vlade predlagal zamenjavo Marjana Kramarja na čelu Nove ljubljanske banke (ta je tudi takrat odobravala tajkunske kredite), večina nadzornikov tega ni podprla, pravi Janša. Niti tega ne, da bi to točko dali na dnevni red. S prodajo Mercatorja njegova vlada tudi ni imela nič, ker so jo državni skladi prodali. Tudi, ko gre za orožje, pravi, da ga ni bilo nikjer, kjer bi uničevali dokumentacijo.

Kar zadeva orožje, res ne vem, kje je bil. Kar zadeva Novo ljubljansko banko in Mercator, pa vem, da je bil na stolčku predsednika vlade. Ki ima največjo izvršilno moč v državi. Ki lahko zamenja nadzornike NLB. Ki lahko zamenja uprave državnih skladov, ki lahko objavijo javni razpis za prodajo Mercatorja, ne pa da ga prodajo izbrancem …

Doslej sem imel čuden občutek, da samo Pahor tega ni vedel. Zdaj me pa Janša prepričuje, da on ni imel niti toliko moči, kolikor jo ima AUKN. Na koncu bi človek lahko celo pomislil, da imamo srečo. Zdi se, da vsaj  Janković dobro ve, kako je treba ukrepati.

No, šalo na stran. Morda bi bilo pa dobro, da bi zato predsednik vlade postal Radovan Žerjav. Ko gre za tajkunska posojila, je bil v četrtek jasen: "Ali so kriminalisti bili v tej banki?"