Plačilo. Manj kot en evro je mesečna nagrada za delo, ki ga v Varstveno-delovnem centru (VDC) Tončke Hočevar opravljajo ljudje z motnjo v duševnem razvoju vsak delavnik od 7. do 13. ure.

To je razvidno tudi s plačilnega listka, ki nam ga je pokazala mama enega od varovancev tega VDC. “Ne gre za plačo, ker tu niso zaposleni. To je kot neka terapija za te otroke, da nekaj delajo še naprej. Delati moramo vsi, a biti tudi primerno plačani. Pri znesku enega evra bi bilo bolje, da mu ne bi dali nič,” je potožila mama, ki želi ostati neimenovana. Ko je tam obiskala otroka, je prizor opisala kot “proizvodnjo s poceni delovno silo, kjer sestavljajo skupaj ščipalke, izdelujejo strgala za led ...”.

O plačilu ne želijo govoriti

Gre za dnevno varstvo, ki “izvaja socialno-varstvene storitve varstva, vodenja in zaposlitve pod posebnimi pogoji”, razlaga Nadja Gantar, direktorica tega centra. Dodaja, da že desetletja delajo tudi za zunanje obrtnike. “Montažna dela so takšna, kot ste jih opisali. Takšna dela so namenjena nekvalificiranim delavcem, naši najspretnejši uporabniki pa dosegajo največ 30 odstotkov teh zmožnosti. Ker uporabniki ne zmorejo vseh faz dela, jih v zavodu razvrstimo na desetine drobnih faz ter jih tako poenostavimo in vključimo več uporabnikov, ki so tako deležni uspeha in veselja ob skupnem končnem izdelku,” še pravi sogovornica.

O pravičnosti plačil za delo Gantarjeva ne želi govoriti, dodaja pa, da so se nagrade uporabnikov zvišale za povprečno 30 odstotkov. Imen obrtnikov in zneskov, ki jih za izdelke zaračunajo, ne želi razkriti, češ da so poslovna skrivnost.

Delo težko dobijo

Mojca Zver iz VDC Novo mesto pravi, da je za njihove varovance težko dobiti primerno delo. “Zato vzamemo vsako možno delo, pa če je še tako malo plačano, saj naš osnovni namen ni zagotavljanje finančne varnosti uporabnikom, ampak so to predvsem ohranjanje psihofizičnih sposobnosti, socialne vključenosti in občutka koristnosti, izboljševanje samopodobe, oblikovanje vlog v skupini in tako naprej,” pojasnjuje.

Miniintervju: Matic Munc, psiholog

Prikrito suženjstvo

Kako komentirate primer, ki nam ga je zaupala mama enega izmed uporabnikov VDC?

Če konkretni VDC sodeluje z obrtnikom in takšno delo plačuje po sramotnih tarifah, ne gre za dnevno varstvo z zaposlitvijo, ampak za prikrito suženjstvo, saj dvomim, da obrtnik sodeluje zaradi svoje humanitarnosti.

Osebno mi takšen primer deluje kot tipično izkoriščanje hendikepiranih, ki se jim zaradi njihove “pridnosti” nakloni miloščina.

Kaj bi dejali na to, da takšno delo VDC zelo težko dobijo?

Iskanje slabo plačanega dela, ker so delavci pač hendikepirani, je slab izgovor za neizvajanje dnevnega varstva, katerega del je tudi zaposlitev, za kar imamo delovne terapevte. Torej VDC namerno sodeluje v izkoriščanju delavcev. Seveda ima dnevno varstvo z zaposlitvijo točno takšne učinke, kot opisujejo, vendar to ne pomeni, da se lahko pod etiketo “dnevno varstvo z zaposlitvijo” prodaja tlaka. Lovljenje na izraze ne bo pomagalo.