“Tako v Italiji kot Sloveniji so težave delavcev podobne, saj so povsod pritiski na zmanjševanje delavskih pravic. Delodajalci iščejo nove in nove oblike prekernega dela zunaj običajnih, urejenih delavskih razmerij. Morda so italijanski delodajalci pri tem celo še inventivnejši,” ocenjuje Peter Majcen, predsednik Konfederacije sindikatov (KS) 90 Slovenije.
S slovenskimi in italijanskimi sindikalnimi kolegi se je včeraj zbral na čezmejnem srečanju ob mednarodnem prazniku dela.
Čezmejno srečanje. Delegacije slovenskih (ZSSS in KS 90) in italijanskih sindikatov (CGIL, CISL in UIL) so se skupaj z novinarji včeraj zbrale na ladji, ki je odplula iz Kopra v Trst in nazaj. Na simbolični plovbi so sindikalisti opozorili, da danes morje ni le priložnost, temveč za številne Afričane tudi pokopališče, kar zahteva ukrepanje.
Le teoretična zaščita
Na naše vprašanje, kakšen je položaj čezmejnih delavcev, Majcen odgovarja, da je največja težava slovenskih delavcev, ki odhajajo čez mejo, da so prisiljeni sprejemati tudi delo na črno.
“Zato so kljub preprečevanju dvojnega obdavčenja pogosto v podrejenem položaju, ko morajo dodatno plačevati davke tudi v Sloveniji,” pravi.
Roberto Treu, predsednik Medregijskega sindikalnega sveta Furlanija - Julijska krajina/Slovenija, zato opozarja na nujnost sklenitve bilaternalnega sporazuma o čezmejnem delu.
Sicer pa Majcen ugotavlja, da je v Sloveniji zaščita pravic delavcev na visoki ravni, toda le teoretično, saj je bila učinkovitost inšpekcije za delo “ničelna”. “V Italiji se inšpektorjev za delo vsekakor bolj bojijo, saj niso le svetovalni organ delodajalcev.”