Ustavno sodišče (US) bo v kratkem, predvidoma že v naslednjih dneh, odločilo, ali bo državi odredilo, naj spremeni zakonodajo in v prihodnje vseh tri tisoč volišč po državi priredi oziroma uredi tako, da bodo vsa dostopna invalidom. Pred dnevi je US namreč obravnavalo pobudo 76-letnega invalida Franca Toplaka, ki trdi, da na volitvah decembra 2011 v domačem Mariboru ni mogel voliti, ker volišča niso bila urejena in dostopna za invalide. "Od več kot sto volišč so volilne komisije v Mariboru le na enem omogočile, da so se do volilnih skrinjic prebili tudi invalidi. Le eno! Predvidevali so, da bo dostopno, ker je v osnovni šoli, a ga niso vnaprej preverili. Pa še to volišče je bilo nedostopno," med drugim Toplak piše v pritožbi, ki jo je takoj po volitvah posredoval pristojni volilni komisiji.

Ne čakajo na sodnike

Na lanskih predsedniških volitvah je bilo sicer invalidom dostopnih okoli tisoč sto volišč več kot na predčasnih parlamentarnih volitvah leto prej. Državna volilna komisija (DVK) je namreč okrajnim volilnim komisijam sama odredila, naj se bolj prilagodijo invalidom: "DVK je odločila, da morajo okrajne volilne komisije za invalide prijazna volišča določiti vse tiste prostore, ki so jim dejansko dostopni in ne samo eno volišče, kot to zahteva zakon o volitvah v državni zbor."

Medtem ko US odloča, ali ta zakon dovolj upošteva pravice invalidov, DVK že vnaprej preverja, koliko in katera volišča bi še lahko ustrezno priredili. "Po ocenah okrajnih volilnih komisij bi bilo mogoče z manjšimi stroški urediti še 440 volišč. Torej bi jih bilo od skupno 3.031 volišč dostopnih 1.892, zdaj jih je 1.452," še pojasnjujejo na DVK.

Stroški opremljanja teh 440 volišč s potrebnimi klančinami za invalide in nekaterih manjših gradbenih posegov bi predvidoma znašali okrog 135 tisoč evrov, ki bi jih bilo treba najti v proračunu.

"Lahko tudi brez stroškov"

Ustavni pravnik Jurij Toplak nasprotno ocenjuje, da bi država lahko vsa volišča takoj prilagodila potrebam invalidom praktično zastonj, če bi se le držala vseh pravil. "Če bi volišča uredili v pritličju določenih stavb in ne v nadstropjih, ne bi potrebovali niti dvigal za invalide. Mednarodna konvencija o pravicah invalidov pa že tako ali tako zahteva, da so vse šole, bolnišnice, zdravstveni domovi, trgovine ter preostale stavbe, namenjene javnosti, brez izjeme dostopne tudi invalidom. To pomeni, da načeloma država ne bi smela imeti dodatnih stroškov z urejanjem vhodov v te stavbe. Z drugimi besedami, invalidi bi morali v vse te stavbe že zdaj vstopati neovirano," ocenjuje Toplak.