Foto: Anže Petkovšek Anja Zupanc Pred nedavnim mi je gospod srednjih let, ki je zaradi prometne nesreče že nekaj let na invalidskem vozičku, pripovedoval, kako si pri moji starosti nikoli ni predstavljal, da nikoli več ne bo mogel stopiti na noge, hoditi, teči ... In da ni mogoče opisati, kako se počuti človek, ki prej hodi v službo, ima uspešno kariero in je poleg tega strasten rekreativni športnik, nato pa nenadoma postane odvisen od drugih.

Pravice

Kar me pri tem gospodu navduši vsakič, ko se srečava, sta njegov optimizem in pozitivna energija. Kljub tragediji, ki je nepričakovano presekala njegovo v marsičem popolno življenje, se zna spopadati s položajem, v katerem se je znašel. Ne objokuje, da je priklenjen na voziček, in ne čepi doma, čeprav se ne more več kot nekoč povzpeti na Triglav skoraj vsak drugi konec tedna. Z nesrečo se je sprijaznil in sebe skoraj ne dojema kot invalida. Že dolgo pa se ne obremenjuje več s pomilovanjem, ki ga je še vedno deležen v okolici, kjer živi. Spomnim se, da se je pol leta po tem, ko je postal invalid, na vozičku pripeljal na volišče, da bi sam izpolnil glasovnico. Člani volilnega odbora so mu precej ponesrečeno začeli dopovedovati, da lahko ob naslednjih volitvah zaprosi, naj mu glasovnico prinesejo domov. Češ da ne bo hodil in po nepotrebnem stal v vrsti za glasovanje. Pa jim je povsem samozavestno razložil, da je le invalid in ga zato še ni treba pokopati. To, da ne more več stopiti na noge, še ne pomeni, da ne more trezno razmišljati in soodločati o tem, kakšno oblast želi.