Najprej kratka ekskurzija v kreativno financiranje v zdravstvu. Bolnišnica X od zdravstvene blagajne dobi, recimo da leta 2009, za obravnavo deset tisoč pacientov deset milijonov evrov. Sredi leta se ugotovi, da je v proračunu še milijon za zdravljenje desetih bolnikov z novim biološkim zdravilom. A bolnišnica mora konec leta ZZZS pokazati le, da je zdravila 10.010 pacientov in dobi vseh 11 milijonov. Je zdravljenje res stalo toliko ali nemara več ali manj? So s tem zdravilom res zdravili deset bolnikov? To ne briga (oziroma do nedavnega ni brigalo) nikogar. Direktorji bolnišnic pa so si meli roke. Tako sfrizirajo denar za kakšen prizidek urgence, za kakšno aparaturo, za katero od ministrstva še sto let ne bi dobili žegna. Da se na teh aparatih nabira prah in da kar tretjina operacijskih dvoran popoldne sameva, ne briga nikogar. Bilo bi zanimivo izračunati, gospod minister, koliko bioloških zdravil bi lahko kupili, če direktorji bolnišnic ne bi denarja zazidali v zidovje in ga nalagali v aparature, ter koliko življenj in bolniških ur bi s tem prihranili.

Kriminalisti
Zaradi omenjene kreativnosti vodilnih v zdravstvu je treba postaviti sistem, da se bo točno vedelo, koliko tabletk iz bolnišnične lekarne ali pa stekleničk biološkega zdravila je dobil pacient A in koliko pacinet B. Če izginja denar za biološka zdravila, kje pa piše, da se kak uslužbenec neopazno ne oskrbuje iz teh lekarn? To ni ameriška filmska fantastika Talenti v belem. V eni od bolnišnic so lani zaradi izginjanja zdravil na pomoč poklicali tudi kriminaliste.