Z duhovnikom Matevžem Mehletom smo se dobili na sedežu Katoliške mladine v centru Ljubljane, katere direktor je od leta 2018. Velja za enega (redkih) mlajših duhovnikov pri nas. Kljub mladosti odgovarja zrelo in jasno, a sproščeno in s kančkom humorja. S prijetnim, globokim glasom (je član duhovniškega okteta), ki hitro zapolni celoten prostor, odkrito spregovori tako o posvetnih kot tudi cerkvenih temah.
Preden je zasedel direktorski stolček zavoda, je tri leta vodil župnijo na Jesenicah. V tem času je ugotovil, da si mora celo duhovnik občasno vzeti čas zate. Poslušanje raznovrstnih tegob in svetovanje številnim vernikom človeka hitro izčrpata, prizna. Zato mu godi, da je za razliko od večine duhovnikov, njegovo domovanje ločeno od delovnega mesta. Tja se rad pripelje kar na kolesu. Večina do njega pristopi zgolj iz radovednosti, najdejo pa se tudi taki, ki imajo o njegovem poklicu izoblikovano negativno mnenje. Zaveda se, da so k temu pripomogle tudi številne afere, ki redno polnijo medijske naslovnice.
Kako to, da ste se odločili zapluti v duhovniške vode? Je k odločitvi morda pripomogel določen dogodek iz vašega življenja?
Po koncu osnovne šole sem imel veliko odprtih možnosti. Lahko bi se vpisal na katero koli srednjo šolo. Na koncu sem se odločil za Škofijsko gimnazijo, predvsem zaradi kvalitete pouka. Takrat sploh nisem razmišljal o duhovniškem poklicu. Videl pa sem se pri delu z ljudmi. V času srednje šole sem se precej posvečal duhovnosti, nakar sem na duhovnih vajah v Taizeju doživel močno duhovno izkušnjo, ki jo težko opišem z besedami. To je bila prelomna točka, na kateri sem začel resno razmišljati o tem poklicu. Vedel sem tudi, da imam določene talente, ki bi mi pri njem koristili.
V Ljubljani bo med 28. decembrom 2023 in 1. januarjem 2024 potekalo Evropsko srečanje mladih, ki ga pripravlja Taizéjska skupnost iz Francije. Srečanja se bo udeležilo več tisoč mladih z vseh koncev Evrope, prebivalci Ljubljane in okolice pa so lepo vabljeni, da jim odprejo svoje domove. Več o srečanju si lahko preberete na spletni strani.
Pred nekaj leti ste dejali, da je odločitev za duhovniški poklic najbolj nora stvar, ki ste jo naredili v življenju. Lahko, prosim, to obrazložite?
Še zmeraj stojim za tem. Da je bila odločitev nora je mišljeno v pozitivnem smislu, saj sem se moral odpovedati lastni ideji o tem, kakšno je moje mesto v svetu. Takrat sem namreč menil, da bom kot večina ljudi postal mož in oče. Veselila me je računalniška animacija, nadarjen sem bil še za mnoge druge reči. Tako sem moral opustiti idejo o načinu življenja, ki sem si ga prej predstavljal. To sem storil, ker sem vedel, da obstaja nekaj več, nekaj, s čimer bom še bolj koristen ljudem okoli sebe.
Danes smo vzgojeni tako, da vse želimo doseči na hitro, možnosti je veliko in vse so praktično na dlani. Ali tudi zato duhovniški poklic med mladimi ni tako priljubljen? Ste namreč eden redkih mlajših duhovnikov pri nas. Nedavno je zaradi pomanjkanja duhovnikov v Sloveniji celo prišlo pet misijonarjev iz tujine.
Števila mladih duhovnikov resnično ni veliko in z leti občutno upada. Samo za primerjavo; v mojem času nas je bilo v semenišču 60, zdaj pa jih je le 15. Prisoten je tudi upad vernikov. Mladi se težko odločijo, da bi se vsemu odpovedali. Če sam ne bi imel tako močne duhovne izkušnje, se morda tudi ne bi.
Ste imeli na svoji poklicni poti pomisleke glede tega, ali boste lahko vztrajali? Kako se soočate s takšnimi in drugačnimi skušnjavami?
Nikoli se nisem znašel na točki, ko bi rekel, da je biti duhovnik zame pretežko. Ljudje pogosto menijo, da nam največ težav predstavlja odpoved spolnosti. Osebno se mi zdijo težji močni pritiski oziroma pričakovanja ljudi v smislu, kakšen bi moral biti kot duhovnik, kako bi moral delovati, in kako bi moral izgledati v družbi.
Pri tem sta ključni dve stvari, in sicer zavest o lastni odločitvi o svojem poslanstvu in delo z ljudmi. Če tega ne bi počel, bi zelo hitro izgubil smisel.
Obstajajo mnogi primeri duhovnikov, ki izstopijo iz poklica in zaživijo povsem drugačno življenje.
Res je in ni jih malo. Po navadi se izkaže, da pred tem obstajajo problemi v njihovem duhovnem življenju, saj so izvajali premalo molitev, ali pa je kriv odnos z ljudmi. Srčno upam, da pri meni do tega ne bo prišlo.
V javnosti pogosto vlada prepričanje, da se duhovniki ne soočate z grehi. Ali to drži?
Vsi smo krvavi pod kožo. Tudi duhovniki se soočamo z grehi. Včasih gre za napuh, spet drugič za lenobo (smeh). Precej je skušnjav, s katerimi se tudi mi soočamo.
Vaš poklic terja veliko socialnih stikov, ki vam dodobra zapolnijo delovnik. V ospredju so tegobe in pomoč drugim. Se kdaj počutite osamljeno? Na koga se obrnete, ko ste v stiski?
Ključno je, da imaš razvito socialno mrežo. Pri osamljenosti je pri nas meja zelo tanka. Nekaj časa moramo preživeti v samoti, da lahko razvijemo odnos z Bogom. Zavedam se, da lahko hitro pride do osamljenosti. Poznam duhovnike, ki so zelo osamljeni in jim manjka družbe.
V teh primerih se odpravim domov, kjer imam veliko bratov in sester. Zelo rad se družim z nečaki. Prav tako sem član dveh duhovniških skupin, kjer smo enako misleči in stvari podobno doživljamo, kar se mi zdi zelo pomembno. Sem namreč član duhovniškega okteta, kjer na vajah ne samo vadimo, ampak tudi klepetamo in se pogovarjamo o osebnih zadevah.
Druga duhovniška skupnost, katere član sem, pa je v Zavodu sv. Stanislava. Tam nas je šest duhovnikov, s katerimi skupaj molimo in se pogovarjamo o tem, kaj se nam v življenju dogaja.
Se vas misel, da ste odpovedali družinskemu življenju več ne dotakne? Ljudje smo namreč družabna bitja, navajeni na življenje v skupnosti, paru …
Treba se je zavedati dveh stvari. Prva je, da vem, zakaj sem se za ta poklic odločil. Družini sem se odpovedal, da bi se lahko v popolnosti posvetil Bogu. Hkrati z odločitvijo o duhovništvu sem se zavestno odločil za celibat. Druga stvar pa je, da si po enajstih letih duhovništva težko predstavljam prilagajanje, ki ga prinaša življenje v paru (smeh).
Je glede na pogovore z mladimi morda tudi celibat razlog, zaradi katerega se ne odločajo za duhovniški poklic?
Zanimivo vprašanje. Če pogledamo druge cerkve, kjer tudi obstajajo duhovniki in pastorji, ki ne živijo v celibatu, lahko opazimo enak ali celo večji upad. Zato bi težko rekli, da je to eden izmed odločilnih razlogov za upad duhovniških poklicev. Menim, da bi morala Cerkev predvsem bolj spodbujati duhovnike k temu, da živijo pristne odnose v župniji, da redno molijo in predvsem, da podpirajo drug drugega.
Čemu sami prepisujete upad duhovniških poklicev in tudi števila vernikov na sploh?
Sam se bolj spoznam na področje mladih, s katerimi sem zaradi narave svojega poklica največ v stiku. Raziskava Urada za mladino iz leta 2021 je pokazala, da je število mladih, ki se izrekajo za katoličane, prvič padlo pod 50 odstotkov. Po drugi strani število mladih, ki so res predani veri, ostaja enako oziroma je celo malo višje.
Cerkev pa tudi ne more spreminjati resnic, ki jih je prejela od Boga, zato bo mnogokrat v nasprotju s trendi družbe.
Ne moremo iti mimo številnih afer in spolnih zlorab med duhovniki. Trenutno je v ospredju primer slovenskega patra Marka Rupnika. Ali tovrstni dogodki tudi v vas zasejejo določene dvome?
Ne bom lagal; tovrstne afere me zelo razjezijo, saj naredijo veliko škode. Ne toliko Cerkvi kot ljudem, ki se zaradi tega od vere odvrnejo, ker smo po njihovo vsi duhovniki isti. Ne prejmejo tega, kar bi od cerkve in vere sicer lahko. Bogastvo in smisel, ki ga vera daje, je s tem izgubljeno. Zagotovo pa so najbolj prizadete žrtve teh zlorab.
V zadnjem primeru je škoda še toliko večja, saj je pater Rupnik za marsikoga predstavljal kult osebnosti. To se v cerkvenih krogih pogosto zgodi in temu lahko sledi ogromno razočaranje. Sam upa nikoli nisem polagal v konkretne ljudi; zaupam v Boga in se poskusim osredotočiti na pozitivne zglede. Teh imam v življenju veliko. Zagotovo pa je treba povzdigniti glas nad ljudi, ki delajo slabo. Pomembno je, da se tudi znotraj Cerkve opozarja na stvari, ki so narobe.
Opažate, da si mladi znotraj Cerkve želijo določenih sprememb? Nenazadnje živimo v zelo drugačnem času, kot so živeli 50-100 let nazaj. Ste uvajanju sprememb in modernizaciji cerkve naklonjeni?
Odvisno, o kakšnih spremembah je govora. Prva sprememba, ki mora priti, je na nas – vsakem članu Cerkve. Vsak posameznik mora živeti življenje v skladu s tem, kar Bog uči. Če to počnemo, se bomo želeli spremeniti. Nastala bo želja, da veselje in smisel, ki ga vera prinaša, delimo z drugimi. Škoda je, da nam te želje občasno primanjkuje. Lahko rečem, da smo se v Cerkvi nekoliko zasedeli. Najprej je ključno, da spremenimo svoj pristop.
Potem pa so tukaj tudi določene resnice, za katere verujemo, da nam jih je Bog razodel. Ker so od Boga, so vpisane v našo človeško naravo in ostajajo skozi celotno zgodovino iste. Naša naloga je, da jih na pravilen način in predvsem z veliko mero ljubezni predstavimo drugim.
Ali morda mladi sedaj zahtevajo drug pristop? Kakšen pristop se je v vašem primeru izkazal za uspešnega?
Da, res je. Pomembna je že naša podoba, ki bi morala biti domača in dostopna. Predvsem način, kako zadeve sporočamo. Veliko vlogo v tem smislu igra oseben pristop. Že papež Janez Pavel II. je govoril o pristopu, ki govori o postopnosti; treba je razumeti, da istih stvari ne moremo govoriti nekomu, ki je v veri že dolgo, in nekomu, ki v ta svet šele vstopa. Pristop mora biti individualen, pred seboj imeti konkretne osebe in ne množice. Treba se je sprijazniti, da množic vernikov več ni. Pozorno je treba spremljati vsakega, pri čemer mora glavni namen temeljiti na širjenju ljubezni po njeni osnovni definiciji: hoteti dobro drugega. Če bi pristopali na tak način, bi imeli precej več blagoslova. Ne smemo pa pristopati z vsiljevanjem ideologije.
Kako mladi dandanes sicer dojemajo vero? Jo vidijo in čutijo drugače kot mladi v preteklosti?
V naši raziskavi mi je bilo izredno zanimivo dejstvo, kako so mladi opisali vero. Opisali so jo namreč z zelo osebnimi pojmi. Vere niso dojeli le kot seta pravil, ki mu sledijo, temveč v prvi vrsti kot odnosa z bogom, ki do njih pristopa z željo, da jim želi le dobro. To vidim kot zelo dober premik, saj na ta način pridemo do samega bistva evangelija.
Se je skladno s tem spremenila tudi vloga duhovnikov?
Ne toliko vloga kot morda podoba duhovnikov. Včasih je bil, dobesedno, 'gazda' v župniji. Tega danes ni več, kar pozdravljam. V prvi vrsti je duhovnik človek in si je bolj kot različen z verniki podoben. Opažam, da si večina duhovnikov trudi biti dostopni.
Mladi jih sedaj dojemajo kot osebe, ki jih spremljajo, poslušajo in jih ne pustijo samih. Mladi se pogosto čutijo zapuščene in občutijo, da ljudi zanje ne skrbi. Za duhovnika je ključno, da jim iz pravega namena stoji ob strani, tudi takrat, ko morda oseba na neki točki življenja 'zavozi'.
Mora jih torej brezpogojno sprejemati, tudi glede na spolno usmerjenost, kajne? Velikokrat se je drugače spolno usmerjene primerjalo z grešniki. Predvsem papež Frančišek je na tem področju zavzel nekoliko drugačna stališča kot njegovi predhodniki in dejal, da morajo biti LGBT-ljudje sprejeti v Katoliški cerkvi. Kako doživljate njegovo delovanje?
Da, res je. Papež Frančišek sicer ni zavzel popolnoma drugačnih prepričanj, dal je zgolj drugačne poudarke. Zdi se mi super, da nagovarja širši krog ljudi. Prejšnjega papeža Benedikta XVI. je veliko ljudi dojemalo kot strogega. Po drugi strani je bil med pisci katekizma, v katerem je zelo jasno napisano, da je tak način življenja grešen, da pa mora biti v Cerkvi prostor za sprejemanje vseh, in da je proti diskriminaciji in nasilju. Ta stališča sedaj glasneje kot njegovi predhodniki zavzema tudi papež Frančišek, ki ga mediji že zaradi njegove karizmatične podobe radi povzemajo.
Za konec bi vas prosila, da naštejete največje zmote, ki jih imajo ljudje o duhovniškem poklicu?
Tu se bom navezal na svojega stanovskega kolega Martina Goloba, ki je v svojem prvem vlogu dejal: 'Ni vsak duhovnik debel, plešast in tečen.' Prav tako ne drži, da duhovniki nimamo nič za delat. Prav tako nimamo veliko denarja, kar rado kroži v javnosti. Iz svojih izkušenj lahko trdim, da večina duhovnikov ni takih, morda se najde kdo, vsi pa zagotovo niso. Miti za nas občasno predstavljajo ovire, kako pristopiti do ljudi, saj imajo o nas že na začetku izoblikovane predsodke.
stasa.pust@styria-media.si
A kej Putko že kej vrgu .
Intervju kaže na človeka, ki naj bi bil ''cool''. To je trend prokazovanja duhovnikov in ostalih '' posvečenih'' z namenom …
Najbolj Nora stvar je ta, da je naša uboga Bolna mati - cerkev šla uzakonjati celibat, ki pa je bil …