Največja parlamentarna stranka (v drugo) ne zna oziroma ne zmore sestaviti vlade, Janez Janša vlada s 30 glasovi poslancev, imamo opozicijo in konstruktivno opozicijo. Nihče ne ve, kje smo, sploh pa ne, kam gremo. Vlada pospešeno kadruje, bonitetne ocene padajo, število brezposlenih raste, ljudje so na ulicah, sovražni govor pa ljudstvo bolj kot kdajkoli prej deli na dva pola. Tisti, ki je ukradel državo, za krajo obtožuje soseda, Pozitivna Slovenija se boji predčasnih volitev, ker ji ankete slabo kažejo, SD si jih na drugi strani ravno zato želi. Vsak peče svoje čevapčiče, država pa je na lepinjah. Res je, da so naši ustavni in zakonski okviri povsem normalni in funkcionalni, vendar zgolj pod pogojem, da imamo opravka z zrelimi ljudmi, ki jim je mar še za kaj drugega kot zase. Država je po teh okvirih bolj ali manj normalno preživela dobrih 20 let, zdaj pa ti z realnim življenjem oziroma vsesplošno norostjo, ki je postala realnost, nimajo več nobene zveze.

Kompromisi. Krvavo potrebujemo spremembo ustave, ki bi predsedniku države dala pooblastila, da razpusti parlament, ko neka vlada nima večinske podpore in ko v nekem doglednem času ni mogoče poiskati kompromisa o drugi vladi. Z drugimi besedami – ko bi se država znašla tam, kjer je danes. Ne pa da predsednik države namesto predsednika vlade išče podporo strank za nujne reforme, ratifikacijo hrvaške pristopne pogodbe ... kot da Pahor vlada namesto Janše. Dajmo lepinjo in čevapčiče na isti krožnik – za vse bo bolje.