Mineva leto dni, odkar sem izstopil iz programskega sveta RTV, kar je nekako sledilo imenovanju Andreja Graha Wathmougha za generalnega direktorja nacionalke. Pa ne zaradi njega osebno, ampak ker je bilo jasno, da si je vladajoča koalicija zgradila večinski stroj, ki ne posluša argumentov, ampak le glasuje. Da razjasnimo na začetku. V programski svet sem bil imenovan na predlog Društva novinarjev, ne političnih strank ali njihovih satelitov iz civilne družbe. Seveda sem imel na začetku velike cilje, ključni pa je bil zaščita novinarstva pred kanibalizmom drugih programskih področij in seveda pred samo politiko. Vendar sem se po mesecih prostega teka racionalno omejil predvsem na dva. Da se sprejmejo etična merila in standardi – da novinarji ne bi javno blatili drug drugega prek družbenih omrežij in ne agitirali levo ali desno v službi ali izven nje. Drug cilj je bila ukinitev komentarjev na MMC-ju. Nacionalka bi namreč lahko postavila standard na trgu, da vsak trol pač ne more do besede v nekem (vsakem) mediju. Še najbolj me je pa zbodlo to, da so v času prvega koronskega vala morali novinarji moderirati komentarje, ker se je ljudem dobesedno utrgalo zaradi raznoraznih teorij zarot. Namesto, da bi opravljali svoje poslanstvo, so torej brisali shizofrene zapise raznih Lumpik139.

In rezultat treh let nepopisno mučnih sej in komisij? Delo na kodeksu stoji, komentarje so pa ukinili le ponoči, ko tudi moderatorji spijo. 

Absolutno stran vržen čas. Čeprav bi vsak Slovenec moral vsaj enkrat v življenju sedeti na kakšni komisiji Programskega sveta, da bi mu bilo jasno, kakšni pritiski se čisto odkrito izvajajo na urednike RTV-ja in kako brezplodna so vsa prizadevanja, ki so v njihovem interesu kot gledalca in plačnika prispevka. Upokojeni strojevodja Slavko Kmetič, nekdanji poslanec SDS, je urednike učil kaj lahko novinarji sprašujejo in česa ne. Janez Juhant niti eno sejo ni mogel mimo povojnih pobojev, Jože Poglajen pa ne mimo Jožeta Možine... Raje ne naštevam naprej, ampak posplošim, da je praktično vsak član Programskega sveta zasledoval neke parcialne interese, ki jih je nemogoče zložiti v neko vzdržno programsko produkcijsko shemo. In to za vaš denar, ne proračunski (čeprav je tudi ta vaš). Še programski svetnik iz vrst RTV-ja se je na komisijah prepiral z direktorico televizije, zakaj ni bilo ponovitve njegove oddaje. 

Foto: Žurnal24 Matej Košir (Foto: Žurnal24) In če se na praktično najpomembnejšem organu RTV-ja dogajajo takšne neumnosti, potem ne preseneča, kar se dogaja danes, ko novinarji protestirajo pred svojo hišo. Vladajoča koalicija je v tej organizacijski zmešnjavi sledila samo enemu cilju in ga tudi dosegla. Imenovanje Graha Wathmougha, ki je na svoji predstavitvi pred Programskim svetom govoril predvsem : »Ne vem. Ne poznam delovanja RTV-ja. Nisem seznanjen…«, je bil seveda začetek. Ivan Štuhec je svoj glas zanj obrazložil, da na vodilnih mestih vidi bolj moške kot ženske (Grah je imel namreč protikandidatko). Kompetence so povsem nepomembne tudi pri imenovanju urednikov. Moški, lev, desen, simpatičen…ali ženska, leva, desna, lepa, simpatična. Najhuje pa je, da se takšne odločitve zavijejo v celofan pluralizacije. V besedo, ki ne bi smela imeti nič skupnega z novinarstvom. V novinarstvu so pomembna dejstva in ne njihova interpretacija. Bralec, gledalec si pa na njihovi osnovi ustvari svoje mnenje, ne da mu ga nekdo vsiljuje. Pa tudi če mu ga ne, pluralizacija ni izgovor za imenovanje sposobnih ali nesposobnih, kakorkoli s politiko povezanih kadrov, na tako pomembne položaje. Ne govorim samo u ustanovi RTV, pač pa o kakovostnih in preverjenih informacijah, ki pridejo v vsak dom, kar se je pokazalo še kako pomembno ob vojni v Ukrajini. Komercialne televizije pri poročanju o drami v soseščini nacionalki ne sežejo niti do gležnjev. Da ne govorim o vseh dokumentarnih filmih, ki razgaljajo razloge in ozadja in si jih ljudje lahko ogledajo le na RTV-ju. Kontrola nad podajanjem informacij je lahko le v rokah neodvisnih novinarjev in urednikov, ne glede na to, kakšne politične preference imajo. Te jih pri delu ne smejo spodbujati ali ovirati. Siceršnje nabijanje levih in desnih je isto, morda so desni res nekoliko bolj brezkompromisni in podjetni, ampak ja, pluralizacija gor ali dol, za to na osrednji televizijski hiši ne sme biti prostora in pika. Politika mora enkrat za vselej ven iz te hiše, drugače bomo prej ali slej v Rusiji.  

Preden me do konca popredalčkate, naj omenim, da smo, preden je ta koalicija prevzela RTV, na programskem svetu, na predlog levih, glasovali o ukinitvi oddaje Pričevalci. Glasoval sem proti. Čeprav je oddaja v obrtniški osnovi, z eno statično kamero, narejena osnovnošolsko, beleži pomembna pričevanja, ki jih je treba shraniti za zanamce. Predvsem pa sem glasoval proti, ker o tem ne sme odločati politika in nek politični Programski svet. 

Iz Ukrajinske vojne in dogajanja v Rusiji se mora politika dokončno naučiti, da so mediji ključnega pomena za demokracijo. Neodvisni mediji, ki so v stiku z dogajanjem, na terenu, dobesedno v vojni, pa za njeno preživetje nujni kot orožje. Ob poplavi dezinformacij, katerim večina bedakov verjame brez kančka dvoma, pa sploh. Zato prosim kolege z RTV-ja, naj zdržijo, ohranijo pokončno držo in vztrajajo pri svojem delu. Seveda, kot sem dejal na začetku, nacionalka ni brez napak, a je edina, ki lahko prinese domov realno sliko iz kateregakoli konca sveta. Prosim pa tudi naslednjo vlado, da takoj, naj tega ne tlači v drugi plan, spremeni način financiranja RTV in prispevek pretopi v odstotek dohodnine za vse večne čase. In za božjo voljo ukine Programski svet.