Foto: Nik Rovan Tjaša Pureber To, da ministrstvo za izobraževanje še vedno ni pripravilo izračuna, koliko denarja bo vzelo zasebnim šolam, je milo rečeno nenavadno. Kaže na to, da so se rezov v proračun očitno lotili kar počez, ne da bi premislili, kje je mogoče kaj prihraniti in kje ne. A to ni ključno, saj je tu pomembnejše vprašanje razmerje med zasebnim in javnim.


Šolnine. Že res, da država pri osnovnih in srednjih šolah financira le peščico zasebnikov in da zaradi visokih stroškov kratkoročno ni pričakovati velikega navala pri njihovem ustanavljanju. Slika je pri visokem šolstvu drugačna. Od 32 fakultet, ki so bile ustanovljene od leta 2004 do danes, je bila le ena javna. Zato se ne moremo znebiti vtisa, da je za nekatere izobraževanje postalo dober profit. Kar ne bi bila naša stvar, če tega pri številnih ne bi sofinancirala država. V času krize, ko so na javnih šolah šolnine vse prej kot znanstvena fantastika, je logično, da gre ljudem v nos, da država podpira zasebnike. In to med tem, ko javno hira. Denar, ki se nameni zasebnikom, tega sicer ne bi bistveno izboljšal, a tu gre za načelno vprašanje. Če je edini argument za to, da država financira zasebne šole, zagotavljanje pluralnosti, ta pač ni zadosten. Predpostavlja namreč, da znotraj obstoječega javnega šolskega sistema te pluralnosti ni, da imamo totalitarni režim, ki ne priznava drugačnosti mnenj in prepričanj. In čeprav smo do marsičesa znotraj javnega šolstva lahko upravičeno kritični, to pač ne drži.

Komentar se nanaša na članek Država tudi nad zasebnike.